Jaka Keše

Tokrat smo se odločili, da vam malce podrobneje predstavimo Jako Kešeta, trenerja ekipe kadetov in starejših dečkov B pri RD Rudar. V današnjem intervjuju je povedal marsikaj zanimivega o sebi, svoji družini, svojih začetkih v rokometu ter o doživljanju Trbovelj in trboveljskega rokometa.

V letošnji sezoni si trener dveh selekcij v RD Rudar, in sicer kadetov in starejših dečkov B. Lahko rečemo, da fantov ravno v tistih najbolj domišljavih in težavnih letih. Pa nam za začetek povej, kakšen si bil ti v njihovih letih in kako se je rokomet znašel na tvoji življenjski poti?

»Tako kot vsem v teh letih so tudi po moji glavi rojile marsikatere neumnosti. Res pa je, da rokomet ni nikoli trpel zaradi tega. Srečo sem imel, da smo bili zelo solidna ekipa in da smo imeli vsi takšne ali drugačne rokometne cilje. Hkrati pa sem poleg svojih treningov pri mlajših selekcijah dneve in dneve preživel v hali Poden ob spremljanju članske ekipe takratnega Šeširja in pozneje Terma. Prav tako je bilo v tistem času v Škofji Loki na pripravah kar nekaj reprezentanc in tujih klubov, ki sem jih spremljal na treningih in tekmah po Sloveniji, se z njimi družil in tudi pozneje ostali v stikih … Vse to me je "zastrupilo" z rokometom.«

Seveda vemo, da si Škofjeločan, ki ga je ljubezen pripeljala v Trbovlje. Kako bi opisal prve vtise o zdaj domačem kraju in ljudeh v tej zasavski dolini? Kako si se "udomačil"? Je morda kaj, kar pogrešaš?

»Ko imaš ob sebi družino, praktično ne potrebuješ ničesar drugega. V prvi vrsti me je presenetila odprtost Zasavcev, ki so kljub težkim razmeram v zasavski dolini zelo dobrovoljni in optimistični. Infrastruktura v Zasavju se je v zadnjem desetletju močno izboljšala, s tem pa se je dvignila tudi kakovost življenja. Mislim, da so me "domačini" dobro sprejeli, saj se v Trbovljah dejansko počutim doma. Seveda pa so mi rokometna poznanstva, sam rokomet in pa seveda družina omogočili, da pozabim na navezanost na svoje rodno mesto.«

Si odličen in pri svojih 35 letih že zelo uveljavljen trener. Kako in kaj te je pripeljalo v trenerske vode?

»Moram povedati, da nam je vsem trem moškim potomcem ljubezen do rokometa dal oče, ki je bil klubski zdravnik pri ženskem in moškem klubu v Škofji Loki v prvi polovici osemdesetih let. Kot mlad športnik sem spremljal oba brata in obenem člansko ekipo na vseh gostovanjih od 11. leta naprej. Bil sem ob prvi ekipi pri vseh uspeh in padcih, kar je v meni spodbudilo željo postati trener. Vsekakor pa sta na mojo trenersko pot najbolj vplivala dva človeka, brez katerih rokometa v Škofji Loki na tem nivoji nikoli ne bi bilo. To sta bila žal že pokojni Jože Galof in zdajšnji trener kadetske reprezentance Jani Klemenčič.«

V nekdanjem klubu RK Rudar si že treniral člansko moštvo in tudi mlajše selekcije, nato se je tvoja trenerska pot nadaljevala v RD Herz Šmartno, kjer si s člansko ekipo dosegel največje uspehe kluba, med drugim tudi uvrstitev v 1. A DRL. Kako bi opisal to obdobje?

»V Šmartnem sem bil najprej eno leto trener mladinske ekipe, naslednje leto pa poleg mladincev še trener starejših dečkov. Članska ekipa je v tem prvem letu napredovala v 1. A-ligo, kjer pa je v jesenskem delu na 16 tekmah zbrala le 3 točke. Odločili so se še za tretjo menjavo trenerja po Tadeju Simončiču in Mihi Bojoviču. Tako sem s 1. januarjem 2011 prevzel vodenje članske ekipe. V ekipi je bilo nekaj znanih igralcev, s katerimi sem sodeloval že v preteklosti (Šmejc, Gradišek, Dobravc, Repar in Kogovšek), priključil pa sem še nekaj mladih in perspektivnih. Povečali smo količino in intenzivnost treningov, hkrati pa močno dodelali taktično pripravljenost ter uvedli izvajanje hitrega centra. Ekipa je rasla iz tekme v tekmo, na koncu pa smo napisali pravljico, saj smo z zadnjimi štirimi zmagami nepričakovano obstali v 1. ligi. Žal pa je to obenem pomenilo preveliko finančno breme za sam kraj. Naslednje leto v 1. ligi smo imeli odlično jesen, nato pa je sledila finančna kriza in postopno odhajanje nezadovoljnih igralcev. Sledil je željen izpad in pa več kot polovično zmanjšanje proračuna. Kljub temu smo obdržali kakovost treningov in zelo dobro nastopali v 1. B-ligi. Z domačo ekipo smo se rezultatsko vrnili nazaj med elito, žal pa je društvo zavrnilo nastopanje v 1. A-ligi. Tako smo izgubili še nekaj nosilcev igre, kar pa ni bistveno vplivalo na rezultate v naslednjih letih. Ostali smo v vrhu 1. B-lige, hkrati pa vpeljali v članski rokomet kar nekaj mladih. Le-ti danes tvorijo jedro članske ekipe RD Šmartno, ki ima letos ob zelo dobrem novincu Strmljanu in povratniku Brglezu možnost napredovanja v 1. A-ligo.«

Pa vendar te je pot pripeljala nazaj. Tokrat v nov klub – RD Rudar. Kako je prišlo do tega? Precej zanimiva je verjetno tudi odločitev za mlajše selekcije.

»Razloga sta dva. Na prvem mestu družina in želja, da čim več časa preživimo skupaj, drugi razlog pa je zelo zdrav projekt in vizija novega vodstva RD Rudar. Odločitev za mlajše selekcije nikoli ni težka, če gre za dolgoročno vizijo. Konec koncev pa sem v rokometnem svetu poznan kot strokovnjak za delo z mladimi in za njihovo hrabro vključevanje v članski rokomet.«

Kaj je tisto, kar te motivira za to delo, za katerega lahko rečemo, da je marsikdaj težavno, zahtevno in ne nazadnje zahteva obilo tvojega prostega časa ter odrekanja?

»Vse omenjeno drži, a če imaš rokomet v krvi, ti ni nikoli nič težko. Enostavno si življenja brez rokometa ne predstavljam, motiv ti dajejo fantje z željo po napredku. Seveda pa brez podpore in razumevanja družine ni mogoče obstati v tem poslu.«

Na začetku sezone si prevzel dve ekipi (kot že rečeno kadete in SDB), ki sta zelo zahtevni in imata nekaj zelo perspektivnih posameznikov, hkrati pa gre za kolektivni šport, kjer je v prvi vrsti pomembna ekipa. Kako so te sprejeli? So te s čim presenetili?

»Ta odgovor pa boste morali poiskati drugje. Trenerju je pomembno, da igralci sprejmejo njegov način dela in da sledijo njegovi viziji igre. Vesel sem, da sta obe selekciji željni znanja, čaka pa nas še veliko dela. Ker sem zadnja leta preživel v članskem rokometu, poznam pomanjkljivosti mladih igralcev, ki prodirajo na nivo članov. Temu bomo posvečali veliko pozornost, saj želim pripraviti čim več igralcev za člansko ekipo.«

Lahko po štirih mesecih potegneš kakšne sklepe glede ekip, društva, trenerjev, rokometne javnosti?

»Prihajam iz rokometnega okolja, kjer se na Rudar gleda z velikim spoštovanjem. Gre za velikana slovenskega rokometa, ki ima in je vedno imel za sabo zelo zveste ljubitelje rokometa. Zato močno upam, da se letos članom uspe uvrstiti v 1. B-ligo, saj so ogledalo celotnega društva, ki deluje, glede na slovenske razmere, na visokem nivoju. Hkrati pa upam, da se z uspehom članske ekipe dvigne tudi število najmlajših nadobudnežev v rokometu, kajti le iz kvantitete lahko na koncu dobimo kakovost. Izpostaviti pa želim zgledno komunikacijo in sodelovanje med trenerji, ki trenutno delujemo v dobro trboveljskega rokometa.«

Oba z ženo sta igrala rokomet, imata dva krasna fanta. Večji že trenira. Veliko nekdanjih športnikov svojim otrokom odsvetuje svojo športno disciplino. Kakšen odnos imata vidva z ženo do tega?

»Oba sva športnika po duši in oba fanta imata zelo pozitiven odnos do športa. Poskušava jima predstaviti šport kot nekaj lepega, ki veliko da, obenem pa zahteva določen red in disciplino, ne nazadnje se mora športnik dokaj hitro znati spoprijeti tudi s porazi in z razočaranji. Vse plati športa jima skušava pokazati z obiskom rokometnih in nogometnih tekem, seveda tudi v dvorani Polaj. Filip in Miha sta spoznala že ogromno znanih rokometašev, v katerih vidita vzornike. Z mojo vrnitvijo v domače Trbovlje sta oba začela iskati vzornike tudi pri članih, kadetih … Tega se morajo zavedati tudi naši fantje in prav je, da se na igrišču ter ob njem obnašajo kot zgledni športniki. Sama ne vidiva vzroka, da bi otrokoma odsvetovala udejstvovanje v rokometu. Obema je rokomet veliko dal, med drugim tudi veliko poznanstev in prijateljstev. Konec koncev sva se spoznala ravno zaradi rokometa.«

Imaš, glede na to, da si bil sam rokometaš, si trener in oče rokometaša, morda kakšno sporočilo za igralce, starše, navijače, trenerje ali morda širšo rokometno javnost?

»Predvsem bi apeliral na nas starše, navijače in rokometno javnost, da podpiramo in navijamo tudi ob porazih. Le-ti so sestavni del športa, igralcem pa ni nikoli lahko ob porazih. Moramo jih spodbujati k uživanju, sproščenosti v igri, ne smemo iskati negativnih stvari. Zlasti pri otrocih iščimo samo pozitivne stvari, ki jim krepijo samozavest. To pa je pomemben faktor, da poskusijo pokazati še kakšno novost, kar daje posameznikom in ekipi dodatno kakovost. Navijajmo v duhu fair playa, uživajmo ob predstavah in se ne obremenjujmo z rezultatom, obenem pa se družimo ob nam najljubšemu rokometu.«