Darko Kodrič in Boris Bolarič

Ni pomembno kaj delaš. Pomembno je, da si dober!

 

O Darku Kodriču in Borisu Bolariču, Trboveljčanoma in ustanoviteljema blagovne znamke Dr.Bobo.

»Včasih naju vprašajo, čemu takšno ime? Pošaliva se in rečeva, da je DJ Bobo najin bratranec!« pričevanje o svoji uspešni poslovni zgodbi z nasmehom otvorita Darko Kodrič in Boris Bolarič. Trboveljčana sta zgradila blagovno znamko Dr. Bobo, ki v svetu rekreativnega in vrhunskega smučanja nekaj pomeni in tako poskrbela, da so Trbovlje z jasno kljukico še enkrat označene na športnem zemljevidu sveta. Ekipo Sr(e)čno Trbovlje sta sprejela v svoji z ustvarjalnim neredom opremljeni pisarni v prenovljenem starem vrtcu na Savinjski.  

Zvezde z naslovnic rumenih časopisov v Trbovljah

Dr. Bobo je znamka, ki opremlja vrhunske smučarje in druge zimske športnike z ekipnimi dresi, kombinezoni, bundami, tudi kapami in spodnjim perilom. Njena ustvarjalca trdita, da produkte, poleg unikatne izdelave odlikuje vrhunska kakovost. Brez razcvetenih rokavov, torej! Sprehod po seznamu njunih strank hitro dvigne obrv pri nekaterih najbolj vidnih smučarskih šampionih in reprezentancah ter priča o očitni kredibilnosti in trdno zasidranem mestu trboveljskega športno-poslovnega dueta v očeh svetovnega športnega trga. Dovolimo si biti rumeni, v Trbovljah je njuna znamka pred nedavnim, poleg mnogih delegacij smučarskih reprezentanc, gostila tudi Heather Mills, paraolimpijko in bivšo soprogo Beatla Paula McCartneya. Kodrič in Bolarič sta kajpak tudi sama strastna smučarja, slednji celo trener. »S smučanjem živiva!« pravita in dodajata, da sta vedno, ko sta ali z družinama ali s športnimi klubi obiskovala smučišča, preverjala, kako so smučarji opremljeni. Pri sebi sta vedno razmišljala, kako bi najnovejšo opremo še izboljšala, zato ni čudno, da sta se bivši gradbinec in menedžer v kartonaži skupaj podala na pot, ki sledi njuni strasti.  

Čez mejo

Smučarski neuk je zlahka presenečen, ko obišče njihovo spletno stran. Predstavitev podjetja in ponudbe, dela, zgodovine in uspehov v vseh bolj pomembnih evropskih jezikih. A zanimivo, brez slovenščine! Lokal patriota ob pogledu na nabor zastavic na spletni strani sicer najbolj poboža po duši ravno napis pod njimi: Savinjska cesta 14, Trbovlje. Podjetnika razložita: »Petindevetdeset odstotkov naše opreme gre tako ali tako ven, v tujino! Ko sva začela, so naju vsi spraševali ali razumeva, da je slovenski smučarski trg nesramno premajhen in da od njega težko preživiš?«

Vse bolj na svojem

In kako sta začela? Sama pravita, da po čudnem seštevku naključij. Najprej sta, kot rečeno, bolj iz firbca razmišljala o izboljšavah v smučarski opremi, potem pa sta se odločila, da bosta svojim otrokom, tudi strastnim smučarjem, pripravila unikatno smučarsko obleko. »Od tam so se stvari dogajale, kot se morajo. Najprej sva se povezala z drugimi izvajalci ter tiskala in šivala pri njih, raziskovala sva trg in materiale, se učila, pred leti pa sva kupila svoje stroje in zdaj je proizvodnja skoraj v celoti plod najinih rok, v kleti starega vrtca!« pravi Kodrič, ki tudi skrbi za proizvodnjo in zagotavljanje kakovosti. Večino proizvodov oblikuje druga polovica tandema, Boris Bolarič. »Sam sem po izobrazbi gradbenik, arhitektura in oblikovanje sta mi bila vedno blizu. Zato sem tudi prevzel oblikovni in načrtovalni del delovnega procesa,« pravi Bolarič, ki skrbi tudi za menedžment podjetja in prodajo, skrbi za stranke ter komunicira s trgom. Ker je »fohu«, je tudi sam oblikoval logotip podjetja s samorogom, simbolom sreče, dolgega življenja in tekmovalnega duha ter projektiral prenovo starega vrtca, ki ga je od Občine Trbovlje pred leti odkupil Kodrič.  

»Midva sva originalna oprema vrtca.«

Stari vrtec je dolga leta sameval in propadal. »Stavbo so med vojno, leta 1943 zgradili Nemci. Resnično sem se namučil, ampak mi je uspelo priti do originalnih dovoljenj, načrtov in druge dokumentacije iz tistih časov v pokrajinskem muzeju Celje. Razen podstrešja, ki čaka na morebitno turistično dejavnost v boljših časih je stavba zdaj v celoti prenovljena in opremljena!« ob skoraj muzejskem ogledu starega vrtca svoj prispevek ohranjanju trboveljske zapuščine upraviči Kodrič. »Vse je enako kot ob izgradnji, le kljukaste križe iz lesenih nosilcev so izdolbli po vojni… Mi smo zamenjali fasado, okna in celotno streho. Seveda smo vztrajali pri ohranjanju legendarnega trboveljskega grba, ki bdi nad glavnim vhodom ter v celoti ohranili in prenovili vrtčevski motiv reliefa na pročelju.« Proizvodnja je zdaj doma v kleti, pritličje gosti skladišče, bivša jedilnica je preurejena v foto studio, »…pisarno pa sva naselila kar v bivše otroško stranišče,« se pošali Bolarič. »Tule, pri moji mizi so imeli školjke, tamle, v kotu pa bazenček!« Na vprašanje, ali je v stavbi še kaj ostalo izvornega, v šali odgovorita: »Ja, midva!«. Kot otroka sta namreč tudi sama obiskovala prav ta vrtec.  

Knapovska trma

Podjetnika, ki redno potujeta po svetu in obiskujeta smučarske prireditve in sejme, se ne bojita niti trga niti krize. »Če si prepričan, da ti ne bo uspelo, boš propadel!« zagotavlja Bolarič. »Če pa se zavedaš, da imaš dober produkt in si ga vedno pripravljen še izboljšati, je uspeh zagotovljen! Ni pomembno kaj delaš. Pomembno je, da si v tem dober!« Zato ju tudi prihodnost ne skrbi. Skromno priznata, da nimata velikih načrtov množičnega zaposlovanja, da pa bi rada v podjetje vključila vsak svojega otroka ter v naslednjem letu povečala dobiček za vsaj dvakrat. Za voljo napredka bi v njunih očeh morali poslovneži širiti ponudbo, ne podjetij. Ključ do uspeha pa zagotavljata, da so strokovnost, želja in »…tista prava, knapovska trma!«