Marjan Knez

Ob mesecu kulture, februarju, smo se odločili, da vam v dveh intervjujih predstavimo dva trboveljska kulturnika, moškega in žensko, ki jima je skupna glasba. V prvem intervjuju, ki ga prebirate, smo vprašanja namenili osebi, ki se z glasbo ukvarja več desetletij. Prek televizijskih sprejemnikov smo ga lahko spremljali v narodnozabavnih oddajah, nekaj časa je svoje znanje prenašal tudi na mlajše generacije v Glasbeni šoli Trbovlje. Danes pa je med drugim tudi vodja moške vokalne skupine Un 's Trboul.  

Kdo je bil tisti, ki je Marjana Kneza usmeril na glasbeno pot, in kako se je začelo?

»Menda si je mama vedno želela, da bi njen sin igral harmoniko in prepeval, saj je izhajala iz številčne kmečke družine na Dolenjskem, kjer se je veliko pelo, igralo pa tudi plesalo. Ena prvih "ta zaresnih" igrač je bila mala harmonika, ki mi jo je za rojstni dan iz Ljubljane prinesla teta. Na ulici sem skupaj s sosedovimi otroki ustanovil ansambel, v katerem so inštrumente predstavljali metle, stari "piskri" in pokrovke ter seveda moja harmonika. V prvem razredu sem začel prepevati v otroškem zborčku OŠ Ivana Cankarja v Trbovljah, ki ga je vodila tovarišica, tako smo takrat naslavljali učitelje v šolah, Bogdana Hvala. V drugem razredu so me starši zaradi velikega veselja do harmonike vpisali v trboveljsko glasbeno šolo. Moj prvi učitelj je bil Franci Vrtačnik, ki me je učil dve leti, potem pa je, na mojo veliko žalost, dobil poziv za služenje vojaškega roka in odšel je služit domovini.«  

Pogosto po prvi vnemi otroka mine veselje do inštrumenta. Kako je bilo to?

»Moja vnema in veselje do inštrumenta sta bila velika. Zelo kmalu so mi tudi dopovedali, da brez rednega dela ni napredka, sem pa tudi sam rad vadil in me k temu ni bilo potrebno veliko siliti. Spomnim se, da me je veselje minilo, ko je tovariš Franci odšel v vojsko in so me dodelili k učiteljici klavirja, ki naj bi me naprej učila harmoniko, čeprav se ji, po moji oceni, o igranju basov na harmoniki še sanjalo ni. Bil sem tako razočaran, da sem doma zagrozil, da ne bom več hodil v glasbeno šolo. Takrat je na glasbeni šoli višje letnike harmoniko poučeval tovariš Tine Jelen. K njemu so me, na prošnjo staršev, k sreči prestavili, še preden bi uresničil svojo grožnjo. Po prihodu k njemu se je pravzaprav vse šele zares začelo. Bil je odličen pedagog s širokim glasbenim znanjem, ki nam ga je v vseh oblikah glasbenega ustvarjanja tudi predajal. V tem času smo kot solisti veliko nastopali na internih in javnih nastopih, raznih tekmovanjih, pa tudi nastopi s harmonikarskim orkestrom in narodnozabavnim ansamblom niso bili redkost. Glasbeno šolo in tovariša Jelena sem zapustil šele, ko sem končal srednjo šolo.«

Ob igranju na harmoniko ste kmalu postali tudi pevec v zboru.

»Ja. V 1. letniku srednje šole so me zvabili k mešanemu pevskemu zboru Svoboda II Trbovlje, kjer sem prepeval skoraj štiri leta. To so bili časi, ko je bil zbor zelo številčen. V njem je bilo veliko starih, prekaljenih pevcev in precej mladih, takih, kot sem bil sam. Zbor pod vodstvom Staneta Ponikvarja, prof., je bil zelo ambiciozen, tako sem imel veliko srečo, da sem sodeloval pri pripravah in na tekmovanju Naša pesem v Mariboru, kjer je zbor dosegel enega od svojih največjih uspehov. Spletla so se tudi trajna prijateljstva, ki so vsekakor pripomogla k temu, da sem se mnogo let pozneje spet pridružil zboru.«  

Velika prelomnica na vaši glasbeni poti je bila odločitev, da se pridružite ansamblu Slovenija, kjer ste ostali kar dve desetletji harmonikar in pevec.

»Pravzaprav sem bil eden izmed ustanovnih članov ansambla, ki je leta 1977 nastal v trboveljsko-savinjski navezi in si za tiste čase nadel precej provokativno ime – ansambel Slovenija. Mladi in ambiciozni smo z novim zvenom v narodnozabavni glasbi osvajali srca poslušalcev, pobirali najvišje nagrade na festivalih, zaradi česar nam je bila odprta pot do domačih in tujih radijskih in televizijskih postaj. Seveda sem se zaradi ansambla moral odpovedati prepevanju v zboru. To je bilo zelo lepo, čeprav tudi izjemno naporno obdobje v mojem glasbenem ustvarjanju. Veliko smo nastopali (v glavnem "v živo"), snemali, sodelovali na številnih velikih prireditvah, istočasno spoznavali svet in domovino ter si v dvajsetih letih nabrali ogromno glasbenih izkušenj. Nekaj let sem svoje glasbeno znanje in izkušnje prenašal tudi na mlade harmonikarje v trboveljski in hrastniški glasbeni šoli.«  

Pred leti pa ste se z nekaj pevci istega zbora odločili, da ustanovite vokalno skupino Un 's Trboul, ki jo tudi uspešno vodite.

»Po prenehanju delovanja ansambla Slovenija sem bil, po pravici povedano, kar malo utrujen in zdelo se mi je, da tudi naveličan glasbe. Hotel sem si malo odpočiti. Prepričan sem bil, da bom odslej lahko živel brez glasbe. Pa mi je sčasoma vedno bolj manjkala. In tu nastopijo prijatelji, saj veste, tisti iz prvih let Svobode. Beseda je dala besedo in spet sem postal član tega zbora. S seboj sem prinesel ljubezen do slovenske ljudske pesmi, ki smo jo z velikim spoštovanjem prepevali tudi v ansamblu. Pa smo jo poskusili zapeti tudi pevski prijatelji. Zvenelo je dobro, naši prvi poslušalci so bili navdušeni, zato smo začeli razmišljati o ustanovitvi skupine, ki bi gojila slovensko ljudsko pesem. Tako smo nastali Un 's Trboul. Začeli smo z resnim delom. Nastajale so prve skladbe, sledili so prvi nastopi.«  

Kam vse vas je že vodila pot s to skupino?

»Prepevali smo že v številnih krajih po Sloveniji, dobro nas poznajo ljubitelji petja v Zasavju, s svojim petjem smo že nekajkrat razveseljevali tudi naše zdomce v Franciji in Banja Luki. Prirejamo lastne koncerte, sodelujemo na nastopih naših glasbenih somišljenikov. Smo redni gostje na mednarodnih revijah Pesem ne pozna meja, udeležujemo se revij malih vokalnih skupin. Pohvalimo se lahko tudi z zgoščenko s pomenljivim naslovom Pojte jih z nami. Z nami jih pojejo novopečene mamice v bolnišnicah, mladi, stari, na koncertih in podobnih prireditvah, Abrahami ter drugi jubilanti, starostniki v domovih starejših, obiskovalci odprtij različnih razstav in še marsikdo bi se našel.«  

Pri vas gre vse nekako na desetice. 20 let ansambla Slovenija, zdaj 10 let Un 's Trboul. Kam in kako pa naslednjih 10 let?

»Res je. Tako ansambel Slovenija kot Un 's Trboul zavzemajo kar lep del mojega življenja. Skoraj prepričan sem, da pri ustanovitvi tretje skupine ne bom sodeloval, čeprav se rek, da gre v tretje rado, velikokrat uresniči. Čisto zadovoljen bi bil, če bi na koncu moje glasbene poti lahko zapisali: 20 let v ansamblu Slovenija in 20 let v Moški vokalni skupini Un 's Trboul, vmes pa še marsikaj drugega.«