Quantcast
Channel: Intervjuji – Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje
Viewing all 16 articles
Browse latest View live

Tomaž Praunseis

$
0
0

Tomaz Praunseis

Za dober namen prerolkal Slovenijo!

 
Marsikdo od nas, Trboveljčanov, se je že srečal s Tomijem. Poznamo ga tako ali drugače. Je posebnež, večino svojega prostega časa preživi na »skatu«, oz. rolki, rad pa dela tudi filmčke, ki so zelo kvalitetni, profesionalni. Za pogovor z njim sem se odločil, ker je prišel na idejo, da »prerolka« celo Slovenijo, od Dolge vasi v Prekmurju do Izole v slovenski Istri, kar je spoštovanja vreden podvig. Rolkal bo med 20. in 26. majem.  

Tomi, ko te človek vidi tako aktivnega in na rolki, bi te z lahkoto zamenjal »za mulca«, a jih šteješ štiriintrideset. Od katerega leta že rolkaš in kdaj si začel s tem športom?

Ko sem bil star devet let. Prvič sem se usedel na rolko na morju, ko sem bil star sedem let. Nekdo me je vprašal, če želim poizkusiti in bilo mi je tako všeč, da sem se ves čas vozil z njo. Najprej stopiš nanjo in se pelješ, seveda pridejo kasneje tudi triki, slej ko prej pa se vrneš h koreninam.  

Česa se najbolj spomniš od svojega začetka?

V spominu mi je ostala moja prva rolka, za katero sem dolgo prosil starše. Kupili so mi jo v Radečah v papirnici, bila je zelena z modrimi koleščki, na vrhu je bila nalepka kot da se dve rolki pogovarjata.  

Rolkaš že dolgo, 25 let. Zakaj si se odločil za tako dolg, vzdržljivostni podvig glede na to, da so pri rolkanju v glavnem triki in različni skoki, tokrat pa bo šlo samo »naprej«?

Zato, ker je bilo že toliko tega rolkanja po ulicah ter podobno in telo že malo boli. Saj bodo tudi na poti kakšni skoki, samo izvajam jih sedaj malo drugače. Gledam da so bolj kreativni, bolj primerni za moje telo, delam drugače kot osemnajstletniki. Ker imam tudi druge obveznosti in ker tudi sicer ni nikoli dovolj časa za rolkanje, sem vesel, da bom šel na to pot in da bodo tudi drugi ljudje imeli nekaj od tega.  

Poleg rolkanja najbrž rad počneš še kaj drugega?

Rad deskam na snegu, raje grem peš kot z žičnico, malo kolesarim in tečem, rad pa imam tudi vizualne stvari in oblikovanje, to pa je prišlo do mene preko rolkanja. Pri vsem tem gre tudi za umetnost in način življenja. Ko sem bil v srednji šoli sem si ogledal tudi po štiri filmčke na dan in ni čudno, da sem jih tudi sam začel ustvarjati. Zdaj zelo uživam tudi v tem.  

20. maja boš šel z rolko po celi Sloveniji. Kako planiraš etape, koliko km boš prevozil, kje se boš ustavil?

Začel bom na meji z Madžarsko in končal v Izoli. Pot je po avtocesti dolga 340 km, vendar bom jaz pot opravil seveda po regionalni cesti. Ker je ta najbrž še daljša, dolžine te proge nisem želel vedeti, ker se s tem ne želim obremenjevati. Postanki bodo v Murski Soboti, Mariboru, Celju, Ljubljani, Postojni, Dekanih in Izoli. Najbolj me skrbi etapa Celje-Ljubljana, najmanj pa Dekani-Izola, ki jo lahko naredim tudi v pižami (smeh).  

Od kje ideja za ta projekt in kdo vse te bo spremljal?

Idejo za projekt sem dobil že dolgo nazaj. Ko sem bil majhen, sem v reviji Bravo videl fotografijo, kjer je bil fant na poti na rolki, na sebi je imel nahrbtnik in takrat sem si rekel »Oooo… to je pa popotnik na rolki in to bi tudi jaz rad enkrat poizkusil!« Očitno mi je to ostalo v podzavesti vse do danes. Pozneje sem šel še s punco na pohod Camino po Španiji in sem takrat razmišljal, da bi po tej poti šel tudi z rolko. Ker bi bilo to v Španiji težje izvedljivo sem pomislil, da bi lahko poizkusil po Sloveniji. Tako sem že lani začel razmišljati in delati na tem, da to realiziram. Začel sem rolkat na dolge razdalje in po naših hribih, kjer se je dalo. Povedal sem nekaterim prijateljem kaj bi rad, jih vprašal, če so zraven, če so pripravljeni kaj pomagati. Sedaj je za vse bolj ali manj že poskrbljeno. Imel bom kombi za spremljevalno vozilo, zadaj bo še avto ali pa kolesar za dodatno varnost, zraven bodo še prijatelji, ki pa jih ne bi vseh našteval, da ne bi slučajno koga pozabil. Glavni motivator projekta je Jan, ki je neke vrste živa petarda, Saša je naredil spletno stran »www.sk8ajssrcem.si«, poleg tega bo še fotografiral, še en prijatelj, ki je zraven že celo mojo kariero in Tomaž Šantelj, ki je naredil že veliko » skaterskih » filmčkov.  

Zakaj si se odločil za to avanturo oz. podvig? Bolj zaradi sebe, drugih ali pa obstaja kak drug motiv?

Začel sem zaradi sebe, ker mi je bilo to všeč. Potem normalno pride tekmovalnost in preizkušanje lastnih sposobnosti, sčasoma pa vidiš, da mlajšim ne moreš več parirati, ker imajo mlada, prožna telesa. Imajo miselnost, da lahko vse kar tako naredijo in to tudi nato naredijo, saj so zasuti z vizualnimi informacijami z interneta. Mi smo se učili iz redkih revij, današnja mladina pa ima vse pri roki. Ko to spregledaš, začneš vse delati bolj kreativno, bolj z užitkom, manj sta prisotna ego in tekmovalnost. Tega projekta sem se lotil zato, ker sem združil nekaj, kar mi je super s celotedenskim rolkanjem ter humanitarnim namenom. Želim si, da zberemo čim več finančnih sredstev za pomoč štirim revnim družinam. Njim bo to ogromno pomenilo, meni pa tudi, saj bom s tistim, kar izredno rad počnem, naredil tudi nekaj dobrega. Seveda skupaj z vsemi ljudmi, ki bodo sodelovali v akciji.  

Kako pa lahko tem štirim družinam pomagamo tudi mi?

Obiščite spletno stran www.sk8ajssrcem.si kjer boste dobili več informacij o poteku projekta ter načinu donacije. Sredstva se zbirajo za družine, ki resnično rabijo pomoč, so iz cele Slovenije, kar lepo sovpada tudi z mojim projektom prerolkati Slovenijo. Pozanimal sem se o teh družinah in njihove zgodbe in razmere v katerih živijo so me pretresle. Ena izmed njih prihaja iz Trbovelj. Tomaz Praunseis

To, kar misliš storiti, parcialno niti ne zgleda tako hudo, toda utrujenost se bo seštevala iz dneva v dan in to ne linearno, temveč na potenco! Kako si se pripravljal na podvig tako fizično kot psihično?

Rolkal sem že na dolge razdalje. Pozimi sem deskal na snegu tako, da sem veliko hodil, tekel in kolesaril v prehodnem obdobju, hodil na TRX in jogo. Glavna motivacija mi je predvsem to, da bom lahko nekomu s tem pomagal.  

Kaj pa ti, tvoja osebna notranja motivacija? Dvomim, da za tako zahteven podvig zadošča samo zunanja motivacija? V središču dogajanja boš ti.

Poskusil bom vse združiti, biti sproščen, uživati, biti neobremenjen z dosežkom, če bo pa zelo težko, bom najbrž lažje prestal krizo z mislijo na ljudi, ki jim želim pomagati.  

Večinoma sva govorila o tebi, ali bi morala še koga omeniti?

Res je, ta projekt nisem samo jaz. Ta projekt smo mi. Tu je še glasbena skupina Trash Candy iz Maribora, ki mi jo je predlagal prijatelj. V vsakem od teh mest na moji poti bodo igrali, privabili ljudi, s tem bo tudi opozarjali na akcijo. Namen te zabave bo predvsem boljša obveščenost ljudi kjer bodo zvedeli bodo kako lahko pomagajo. Tam se bo zbirala tudi hrana za Anino zvezdico. Medijsko bo to pokrival tudi Kanal A in Žurnal. Vesel sem, da me boste spremljali tudi na vašem portalu Sr(e)čno Trbovlje.  

Tomi, verjamem vate, vem da ti bo uspelo, kljub kakšni krizi. Zanima me, če si predstavljaš, kako boš reagiral, ko boš prišel do konca poti, na cilj?

Upam, da bom naredil eleganten skok na pločnik, končati moram igrivo, zame rolkanje ni šport, je igra, še bolj pa način življenja.  

Kaj pa občutki?

Ne vem najbrž se bom zjokal na koncu poti.  

Praviš, da to ni šport, a saj vendar ljudje tekmujejo v tem!

To že, izvira pa iz drugih športov, ki prej tudi niso bili tekmovalni športi, zdaj pa so. Preveč se je vse skomercializiralo, moje sporočilo je »skejtaj s srcem«. Gre za srčnost, dobrodelnost. Tako kot je rolkanje pri meni iz srca, je tudi ta projekt iz srca. Gre za to, da tudi drugim seže v srce in da se s tem pomaga.  

Ugotovila sva, da je celo tvoje življenje in početje povezano z rolkanjem, kakšno sporočilo pa bi poslal mladim?

Njihov odnos do športa naj bo strasten, ljubeč in družaben, cilj je druženje. Če ni veselja, nima smisla. Šport naj prevzamejo za svoj stil življenja.  

Do kdaj pa misliš to početi, torej rolkati?

Do konca in še naprej.

Darko Kodrič in Boris Bolarič

$
0
0

Darko Kodrič in Boris Bolarič

Ni pomembno kaj delaš. Pomembno je, da si dober!

 

O Darku Kodriču in Borisu Bolariču, Trboveljčanoma in ustanoviteljema blagovne znamke Dr.Bobo.

»Včasih naju vprašajo, čemu takšno ime? Pošaliva se in rečeva, da je DJ Bobo najin bratranec!« pričevanje o svoji uspešni poslovni zgodbi z nasmehom otvorita Darko Kodrič in Boris Bolarič. Trboveljčana sta zgradila blagovno znamko Dr. Bobo, ki v svetu rekreativnega in vrhunskega smučanja nekaj pomeni in tako poskrbela, da so Trbovlje z jasno kljukico še enkrat označene na športnem zemljevidu sveta. Ekipo Sr(e)čno Trbovlje sta sprejela v svoji z ustvarjalnim neredom opremljeni pisarni v prenovljenem starem vrtcu na Savinjski.  

Zvezde z naslovnic rumenih časopisov v Trbovljah

Dr. Bobo je znamka, ki opremlja vrhunske smučarje in druge zimske športnike z ekipnimi dresi, kombinezoni, bundami, tudi kapami in spodnjim perilom. Njena ustvarjalca trdita, da produkte, poleg unikatne izdelave odlikuje vrhunska kakovost. Brez razcvetenih rokavov, torej! Sprehod po seznamu njunih strank hitro dvigne obrv pri nekaterih najbolj vidnih smučarskih šampionih in reprezentancah ter priča o očitni kredibilnosti in trdno zasidranem mestu trboveljskega športno-poslovnega dueta v očeh svetovnega športnega trga. Dovolimo si biti rumeni, v Trbovljah je njuna znamka pred nedavnim, poleg mnogih delegacij smučarskih reprezentanc, gostila tudi Heather Mills, paraolimpijko in bivšo soprogo Beatla Paula McCartneya. Kodrič in Bolarič sta kajpak tudi sama strastna smučarja, slednji celo trener. »S smučanjem živiva!« pravita in dodajata, da sta vedno, ko sta ali z družinama ali s športnimi klubi obiskovala smučišča, preverjala, kako so smučarji opremljeni. Pri sebi sta vedno razmišljala, kako bi najnovejšo opremo še izboljšala, zato ni čudno, da sta se bivši gradbinec in menedžer v kartonaži skupaj podala na pot, ki sledi njuni strasti.  

Čez mejo

Smučarski neuk je zlahka presenečen, ko obišče njihovo spletno stran. Predstavitev podjetja in ponudbe, dela, zgodovine in uspehov v vseh bolj pomembnih evropskih jezikih. A zanimivo, brez slovenščine! Lokal patriota ob pogledu na nabor zastavic na spletni strani sicer najbolj poboža po duši ravno napis pod njimi: Savinjska cesta 14, Trbovlje. Podjetnika razložita: »Petindevetdeset odstotkov naše opreme gre tako ali tako ven, v tujino! Ko sva začela, so naju vsi spraševali ali razumeva, da je slovenski smučarski trg nesramno premajhen in da od njega težko preživiš?« Dr. Bobo

Vse bolj na svojem

In kako sta začela? Sama pravita, da po čudnem seštevku naključij. Najprej sta, kot rečeno, bolj iz firbca razmišljala o izboljšavah v smučarski opremi, potem pa sta se odločila, da bosta svojim otrokom, tudi strastnim smučarjem, pripravila unikatno smučarsko obleko. »Od tam so se stvari dogajale, kot se morajo. Najprej sva se povezala z drugimi izvajalci ter tiskala in šivala pri njih, raziskovala sva trg in materiale, se učila, pred leti pa sva kupila svoje stroje in zdaj je proizvodnja skoraj v celoti plod najinih rok, v kleti starega vrtca!« pravi Kodrič, ki tudi skrbi za proizvodnjo in zagotavljanje kakovosti. Večino proizvodov oblikuje druga polovica tandema, Boris Bolarič. »Sam sem po izobrazbi gradbenik, arhitektura in oblikovanje sta mi bila vedno blizu. Zato sem tudi prevzel oblikovni in načrtovalni del delovnega procesa,« pravi Bolarič, ki skrbi tudi za menedžment podjetja in prodajo, skrbi za stranke ter komunicira s trgom. Ker je »fohu«, je tudi sam oblikoval logotip podjetja s samorogom, simbolom sreče, dolgega življenja in tekmovalnega duha ter projektiral prenovo starega vrtca, ki ga je od Občine Trbovlje pred leti odkupil Kodrič.  

»Midva sva originalna oprema vrtca.«

Stari vrtec je dolga leta sameval in propadal. »Stavbo so med vojno, leta 1943 zgradili Nemci. Resnično sem se namučil, ampak mi je uspelo priti do originalnih dovoljenj, načrtov in druge dokumentacije iz tistih časov v pokrajinskem muzeju Celje. Razen podstrešja, ki čaka na morebitno turistično dejavnost v boljših časih je stavba zdaj v celoti prenovljena in opremljena!« ob skoraj muzejskem ogledu starega vrtca svoj prispevek ohranjanju trboveljske zapuščine upraviči Kodrič. »Vse je enako kot ob izgradnji, le kljukaste križe iz lesenih nosilcev so izdolbli po vojni… Mi smo zamenjali fasado, okna in celotno streho. Seveda smo vztrajali pri ohranjanju legendarnega trboveljskega grba, ki bdi nad glavnim vhodom ter v celoti ohranili in prenovili vrtčevski motiv reliefa na pročelju.« Proizvodnja je zdaj doma v kleti, pritličje gosti skladišče, bivša jedilnica je preurejena v foto studio, »…pisarno pa sva naselila kar v bivše otroško stranišče,« se pošali Bolarič. »Tule, pri moji mizi so imeli školjke, tamle, v kotu pa bazenček!« Na vprašanje, ali je v stavbi še kaj ostalo izvornega, v šali odgovorita: »Ja, midva!«. Kot otroka sta namreč tudi sama obiskovala prav ta vrtec.  

Knapovska trma

Podjetnika, ki redno potujeta po svetu in obiskujeta smučarske prireditve in sejme, se ne bojita niti trga niti krize. »Če si prepričan, da ti ne bo uspelo, boš propadel!« zagotavlja Bolarič. »Če pa se zavedaš, da imaš dober produkt in si ga vedno pripravljen še izboljšati, je uspeh zagotovljen! Ni pomembno kaj delaš. Pomembno je, da si v tem dober!« Zato ju tudi prihodnost ne skrbi. Skromno priznata, da nimata velikih načrtov množičnega zaposlovanja, da pa bi rada v podjetje vključila vsak svojega otroka ter v naslednjem letu povečala dobiček za vsaj dvakrat. Za voljo napredka bi v njunih očeh morali poslovneži širiti ponudbo, ne podjetij. Ključ do uspeha pa zagotavljata, da so strokovnost, želja in »…tista prava, knapovska trma!«

Tadej Jevševar

$
0
0

09112013-Tadej Jevsevar-1

V idejo, v katero verjameš, moraš investirati svoj čas.

V preteklem mesecu je skupina ambicioznih, strokovnih in kreativnih trboveljskih mladcev pokazala svojo idejo in izdelek svetu. Uau! Odziv je bil, v številkah, sedemnajstkrat boljši od pričakovanega. Kdo bi si mislil, da bo mali medaljonček s čipom, ki ga obesite na ključe, psa, torbico ali kaj drugega in vašemu telefonu sproti javlja, kje se nahaja, sprožil tako velik bum? Odslej ne boste nikoli več založili ključev. Sedel sem z njihovim razvijalcem programske opreme in zdaj, ko to mesto dejansko tudi morajo imeti, s predstavnikom za stike z javnostmi ter s starim glasbenim kolegom Tadejem Jevševarjem. Hotel sem izvedeti, kakšen mora biti scenarij, da trboveljska zgodba uspe v svetu.  

Chipolo je hitro postal trboveljska znamka. Najprej razčistiva, kaj Chipolo sploh je. Po domače.

»Chipolo je pametni 'bluetooth' obesek, ki si ga uporabnik lahko pripne na svoje ključe, kar bo najverjetneje najbolj pogost način uporabe. Pripnete ga lahko tudi na psa, denarnico ali kar koli vrednega, kar navadno izgubite. Chipolo vam bo omogočil, da vrednih stvari ne boste nikoli več založili ali izgubili, saj bo svoj položaj javil aplikaciji na vašem pametnem telefonu.«  

Glede na odziv svetovne javnosti je pred nami izdelek, ki mu je v zibelko položen tržni uspeh. Kako v vaši ekipi poteka celoten proces – od ideje, ko nekomu zasije žarnica, do dobrega in uporabnega izdelka, ki gre iz doline po svetu?

»Člani Chipolo ekipe smo že pred časom ustanovili 'start-up' podjetje, ki se je ukvarjalo z razvijanjem aplikacij za pametne telefone in tablice. Prijatelji smo že od prej, še posebej z dvema članoma današnje ekipe, Juretom (Zdovcem) in Domnom (Plaskanom). Ta dva sta resnična mojstra razvoja strojne opreme, posebej na področju razvoja tehnologije 'bluetooth'. Popoldne, ob prijateljskem druženju, smo prišli na idejo o združevanju naših programskih izkušenj in njunih veščin. Na začetku nismo razmišljali o pametnem obesku, imeli smo večje načrte, a nas je v to prisilil Domen, ki resnično ves čas izgublja in pozablja pomembne stvari. Rekli smo, da mu naredimo uslugo. Projekta smo se lotili, saj smo vedeli, da ni tako zelo zahteven in da bo kot tak v svoji lahkotnosti dobra iztočnica za delo naprej. Začeli smo z razvijanjem ideje in končali pri obesku, ki ima velike možnosti za tržni in tehnološki uspeh. Problem izgubljanja pomembnih stvari je res vsepovsod prisoten.«  

Gre torej za zapleteno kombinacijo strojne in programske opreme. Kako razvijalci postavijo tak projekt, strukturo, da na koncu na telefonu zapiska in javi položaj izgubljenih ključev?

»V svetu je pri 'start-up' podjetjih trend razvijanja programske opreme. Logično,naložbeni in obratovalni stroški so veliko nižji. Ampak mi smo se odločili, da sestavimo oba dela procesa; programskega in strojnega – fizičnega. Skupaj smo prvič sestavljali fizični izdelek. Zgodba je zelo enostavna. Vsak od nas je imel še svoje službene obveznosti, zato smo se srečevali popoldan. A ker so se stvari dobro odvijale, je naše sodelovanje iz hobija preraslo v prednost obeh podjetij in tako smo se združili v Chipolo Team. Projekt se je ustavil šele, ko se je pojavila potreba po investicijskem kapitalu za masovno proizvodnjo.«  

In zdaj smo na pragu prav tega …

»Tako je.«  

Tja še prideva. Pri Chipolu gre torej za sodelovanje dveh trboveljskih podjetij, ki združujeta šest ali sedem kreativnih in sposobnih mladih podjetnikov in razvijalcev. Razčistiva z ekipo.

»Domen Barovič je grafični oblikovalec. Projekt vodi Primož Zelenšek, vleče niti in skrbi, da sodelovanje s podizvajalci poteka, kot mora. Za promocijo in spletno komuniciranje skrbi Alan Jančič, moja malenkost pa bdi nad celotno promocijo in trženjem izdelka. Kot rečeno, na drugi, 'hardwarski' strani sta za celotne možgane Chipola odgovorna Jure Zdovc in Domen Plaskan. Skrbita za tehnologijo 'bluetooth' v izdelku. Andreas De Reggi pa poskrbi, da so vse aplikacije za pametne telefone programirane, kot morajo biti, in da delujejo.«  

Delo v skupini je lahko izziv. Ker vas vse osebno poznam, vem, da je vsak od vas zelo močna osebnost. Kako se sinhronizirate? Kako ostanete tim?

»Soglašam s trditvijo. Ta izziv se je nedvomno že pokazal. Ko nekaj razvijaš in skupaj delaš cele dneve in noči v istem prostoru, pride do težav. Vsak od nas ima tudi svoje življenje in življenjske izzive, zato normalno prihaja tudi do nesoglasij. A do zdaj smo iz teh vedno razbrali le najboljše in nove priložnosti za naprej. Konec koncev smo zelo kohezivni, ekipa je dobro povezana in vsi stremimo k skupnemu uspehu.«  

Kot rečeno, zdaj je pred vami prelomnica. Ptiči čivkajo: »Chipolo je na Kickstarterju, Chipolo je na Kickstarterju.« Kaj sploh je Kickstarter in kaj to prinaša vam?

»Kickstarter je spletna platforma, kjer lahko posameznik ali skupina prijavi svoj izdelek ali storitev, idejo, scenarij, skratka kar koli in si zada cilj: s podporo in prispevki obiskovalcev v določenem času zbrati dovolj sredstev, da ideja zaživi na trgu. Mi smo si zadali petnajst tisoč dolarjev v enem mesecu.« 09112013-Tadej Jevsevar-8

Je Kickstarter mednarodna platforma?

»Svetovna platforma, na katero pa se na tej točki lahko prijavijo le podjetja in posamezniki iz ZDA, Kanade, Nove Zelandije, Avstralije in iz Velike Britanije.«  

A če se ne motim, je vaša ekipa iz Trbovelj?

»Res je. Imamo pa poslovnega svetovalca iz Kalifornije, prek katerega smo na Kickstarterju uspeli prijaviti izdelek.«  

Kakšni so bili odzivi iz vseh naštetih držav?

»Izjemni. Že v prvih sedemnajstih urah smo zbrali želena sredstva. Prišlo je do velikega povpraševanja, tako s strani končnih kupcev kot distributerjev, zato smo zdaj sredi dogovorov, ali naj Chipolo ponudimo tudi v trgovinah.«  

Kaj pa konkurenca? Svet je velik. Se bojite, da vas za manj denarja 'skopirajo' Kitajci?

»Ne, Kitajci gotovo ne. Več pritiska bo iz Amerike.«  

Kickstarter kampanja, ki se je končala v soboto, 16. novembra, je torej projekt uspešno nahranila s skoraj 300 tisočaki. Dober začetek, a vemo, da v poslovnem svetu največji izziv predstavljajo razvoj, vzdrževanje in nadgrajevanje. Poleg tega se vas je hitro prijela tudi titula 'novi Dewesoft'. Vas ta odgovornost spodbuja za naprej ali predstavlja bolj grenak izziv? Je strategija pripravljena?

»No, prav gotovo nam je v čast, da nas kdo primerja z Dewesoftom. Že sama beseda kickstarter kaže na začetek procesa. Zelo velika odgovornost je padla na naša ramena, še posebej, ker smo s kampanjo v tolikšni meri presegli želeno vsoto. V decembru bomo izdelke pošiljali resnično velikemu številu kupcev po vsem svetu, saj je sedemdeset odstotkov naročil do danes prišlo ravno iz tujine, tudi iz ZDA in Kitajske. Pomisli, v petnajstih dneh moramo poslati deset tisoč obeskov. Strategija je seveda začrtana. Ko se Chipolo resnično uveljavi na svetovnem trgu, pa ponudimo še druge izdelke s tehnologijo 'bluetooth'. Leto 2014 bo na tem področju namreč mejni razvojni kamen.«  

Ali lahko zaupaš, o kakšnih izdelkih bo govora?

»Zdaj je to še poslovna skrivnost. Dobra novica pa je, da bo proces dela zahteval ogromno novih, mladih in ustvarjalnih ljudi. Vzdrževali bomo Chipolo in ponudbo širili. Tudi novi izdelki bodo stali na napredni tehnologiji 'bluetooth' in fizičnih pripomočkih. Skrivnost pa ni, da bomo Chipolu kmalu dodali tudi silikonski obroček, zaradi katerega bo obesek vodoodporen.«  

Se morda pod zastavo Chipola obeta priložnost za reševanje katerega od mnogih socialnih izzivov v Trbovljah? Načrtujete vključevanje v družbeno življenje v občini? Se lahko nadejamo novih delovnih mest?

»Gotovo. In ne samo v Trbovljah. Promocija Chipola sloni na dejstvu, da je celoten izdelek izdelan v Sloveniji. Chipolo ne bo nikoli izdelan na Kitajskem. Ko bo povpraševanje dovolj veliko, bo prišla tudi priložnosti za nova delovna mesta. Vedeti moramo, da govorimo o masovni proizvodnji. V Trbovljah že zdaj iščemo nove, mlade ljudi, ki so željni znanja in sprememb ter so seveda pripravljeni na trdo delo.«  

Dokazali ste, da je ne glede na gospodarsko krizo mogoče narediti korak naprej. Kakšen je po vašem mnenju recept?

»V idejo, v katero verjameš, moraš investirati svoj čas. Več kot osem ur na dan. Ko razvijamo, časa sploh ne merimo. Še pred Kickstarterjem smo delali dneve in noči.«  

Se vam zdi, da je na uspeh vplivala kakšna osebna trboveljska lastnost?

»Prav gotovo. Če drugega ne, smo trmasti. Ker smo majhni in na žalost pozabljeni, se poskušamo dokazati v državi in svetu. Nujno moram poudariti, da je pri kampanji tega izdelka sodelovalo in jo podprlo ogromno prijateljev iz Trbovelj. Veliko nam je pomenilo vsako všečkanje na omrežju Facebook, vsaka pohvala, vsa pomoč … Resnično si živeti v takem mestu zdaj bolj kot kdaj koli prej štejemo v veliko čast.«  

Pripravljalno obdobje in start projekta, ko ste svoj izdelek in njegovo supernamembnost predstavili, sta za vami. Do vas je prišla množica komentarjev s celega sveta. Je kdo od navdušenih predlagal še katero drugo namembnost? Kaj, kar bi lahko peljalo Chipolo v novo strateško smer?

»Res je, do nas je prišlo ogromno pozitivnih in zanimivih odzivov. Smejim se, saj smo v glavnem spoznali, da je na svetu ogromno ljubosumnih moških. Ljudje bi radi uporabili Chipolo kot sledilno napravo za svoje bližnje, žene, punce …«

Marjan Knez

$
0
0

21112013-120 let zborovskega petja-40

Ob mesecu kulture, februarju, smo se odločili, da vam v dveh intervjujih predstavimo dva trboveljska kulturnika, moškega in žensko, ki jima je skupna glasba. V prvem intervjuju, ki ga prebirate, smo vprašanja namenili osebi, ki se z glasbo ukvarja več desetletij. Prek televizijskih sprejemnikov smo ga lahko spremljali v narodnozabavnih oddajah, nekaj časa je svoje znanje prenašal tudi na mlajše generacije v Glasbeni šoli Trbovlje. Danes pa je med drugim tudi vodja moške vokalne skupine Un 's Trboul.  

Kdo je bil tisti, ki je Marjana Kneza usmeril na glasbeno pot, in kako se je začelo?

»Menda si je mama vedno želela, da bi njen sin igral harmoniko in prepeval, saj je izhajala iz številčne kmečke družine na Dolenjskem, kjer se je veliko pelo, igralo pa tudi plesalo. Ena prvih "ta zaresnih" igrač je bila mala harmonika, ki mi jo je za rojstni dan iz Ljubljane prinesla teta. Na ulici sem skupaj s sosedovimi otroki ustanovil ansambel, v katerem so inštrumente predstavljali metle, stari "piskri" in pokrovke ter seveda moja harmonika. V prvem razredu sem začel prepevati v otroškem zborčku OŠ Ivana Cankarja v Trbovljah, ki ga je vodila tovarišica, tako smo takrat naslavljali učitelje v šolah, Bogdana Hvala. V drugem razredu so me starši zaradi velikega veselja do harmonike vpisali v trboveljsko glasbeno šolo. Moj prvi učitelj je bil Franci Vrtačnik, ki me je učil dve leti, potem pa je, na mojo veliko žalost, dobil poziv za služenje vojaškega roka in odšel je služit domovini.«  

Pogosto po prvi vnemi otroka mine veselje do inštrumenta. Kako je bilo to?

»Moja vnema in veselje do inštrumenta sta bila velika. Zelo kmalu so mi tudi dopovedali, da brez rednega dela ni napredka, sem pa tudi sam rad vadil in me k temu ni bilo potrebno veliko siliti. Spomnim se, da me je veselje minilo, ko je tovariš Franci odšel v vojsko in so me dodelili k učiteljici klavirja, ki naj bi me naprej učila harmoniko, čeprav se ji, po moji oceni, o igranju basov na harmoniki še sanjalo ni. Bil sem tako razočaran, da sem doma zagrozil, da ne bom več hodil v glasbeno šolo. Takrat je na glasbeni šoli višje letnike harmoniko poučeval tovariš Tine Jelen. K njemu so me, na prošnjo staršev, k sreči prestavili, še preden bi uresničil svojo grožnjo. Po prihodu k njemu se je pravzaprav vse šele zares začelo. Bil je odličen pedagog s širokim glasbenim znanjem, ki nam ga je v vseh oblikah glasbenega ustvarjanja tudi predajal. V tem času smo kot solisti veliko nastopali na internih in javnih nastopih, raznih tekmovanjih, pa tudi nastopi s harmonikarskim orkestrom in narodnozabavnim ansamblom niso bili redkost. Glasbeno šolo in tovariša Jelena sem zapustil šele, ko sem končal srednjo šolo.« Foto Osebni arhiv

Ob igranju na harmoniko ste kmalu postali tudi pevec v zboru.

»Ja. V 1. letniku srednje šole so me zvabili k mešanemu pevskemu zboru Svoboda II Trbovlje, kjer sem prepeval skoraj štiri leta. To so bili časi, ko je bil zbor zelo številčen. V njem je bilo veliko starih, prekaljenih pevcev in precej mladih, takih, kot sem bil sam. Zbor pod vodstvom Staneta Ponikvarja, prof., je bil zelo ambiciozen, tako sem imel veliko srečo, da sem sodeloval pri pripravah in na tekmovanju Naša pesem v Mariboru, kjer je zbor dosegel enega od svojih največjih uspehov. Spletla so se tudi trajna prijateljstva, ki so vsekakor pripomogla k temu, da sem se mnogo let pozneje spet pridružil zboru.«  

Velika prelomnica na vaši glasbeni poti je bila odločitev, da se pridružite ansamblu Slovenija, kjer ste ostali kar dve desetletji harmonikar in pevec.

»Pravzaprav sem bil eden izmed ustanovnih članov ansambla, ki je leta 1977 nastal v trboveljsko-savinjski navezi in si za tiste čase nadel precej provokativno ime – ansambel Slovenija. Mladi in ambiciozni smo z novim zvenom v narodnozabavni glasbi osvajali srca poslušalcev, pobirali najvišje nagrade na festivalih, zaradi česar nam je bila odprta pot do domačih in tujih radijskih in televizijskih postaj. Seveda sem se zaradi ansambla moral odpovedati prepevanju v zboru. To je bilo zelo lepo, čeprav tudi izjemno naporno obdobje v mojem glasbenem ustvarjanju. Veliko smo nastopali (v glavnem "v živo"), snemali, sodelovali na številnih velikih prireditvah, istočasno spoznavali svet in domovino ter si v dvajsetih letih nabrali ogromno glasbenih izkušenj. Nekaj let sem svoje glasbeno znanje in izkušnje prenašal tudi na mlade harmonikarje v trboveljski in hrastniški glasbeni šoli.«  

Pred leti pa ste se z nekaj pevci istega zbora odločili, da ustanovite vokalno skupino Un 's Trboul, ki jo tudi uspešno vodite.

»Po prenehanju delovanja ansambla Slovenija sem bil, po pravici povedano, kar malo utrujen in zdelo se mi je, da tudi naveličan glasbe. Hotel sem si malo odpočiti. Prepričan sem bil, da bom odslej lahko živel brez glasbe. Pa mi je sčasoma vedno bolj manjkala. In tu nastopijo prijatelji, saj veste, tisti iz prvih let Svobode. Beseda je dala besedo in spet sem postal član tega zbora. S seboj sem prinesel ljubezen do slovenske ljudske pesmi, ki smo jo z velikim spoštovanjem prepevali tudi v ansamblu. Pa smo jo poskusili zapeti tudi pevski prijatelji. Zvenelo je dobro, naši prvi poslušalci so bili navdušeni, zato smo začeli razmišljati o ustanovitvi skupine, ki bi gojila slovensko ljudsko pesem. Tako smo nastali Un 's Trboul. Začeli smo z resnim delom. Nastajale so prve skladbe, sledili so prvi nastopi.«  

Kam vse vas je že vodila pot s to skupino?

»Prepevali smo že v številnih krajih po Sloveniji, dobro nas poznajo ljubitelji petja v Zasavju, s svojim petjem smo že nekajkrat razveseljevali tudi naše zdomce v Franciji in Banja Luki. Prirejamo lastne koncerte, sodelujemo na nastopih naših glasbenih somišljenikov. Smo redni gostje na mednarodnih revijah Pesem ne pozna meja, udeležujemo se revij malih vokalnih skupin. Pohvalimo se lahko tudi z zgoščenko s pomenljivim naslovom Pojte jih z nami. Z nami jih pojejo novopečene mamice v bolnišnicah, mladi, stari, na koncertih in podobnih prireditvah, Abrahami ter drugi jubilanti, starostniki v domovih starejših, obiskovalci odprtij različnih razstav in še marsikdo bi se našel.«  

Pri vas gre vse nekako na desetice. 20 let ansambla Slovenija, zdaj 10 let Un 's Trboul. Kam in kako pa naslednjih 10 let?

»Res je. Tako ansambel Slovenija kot Un 's Trboul zavzemajo kar lep del mojega življenja. Skoraj prepričan sem, da pri ustanovitvi tretje skupine ne bom sodeloval, čeprav se rek, da gre v tretje rado, velikokrat uresniči. Čisto zadovoljen bi bil, če bi na koncu moje glasbene poti lahko zapisali: 20 let v ansamblu Slovenija in 20 let v Moški vokalni skupini Un 's Trboul, vmes pa še marsikaj drugega.«

Zinka Bregar

$
0
0

Zinka bregar

Naša, vaša tovarišica, gospa Zinka Bregar. Poznamo jo kot energično, nasmejano in vedro govornico, ki zna povesti za sabo trume otrok, utišati nemirneže in jim hkrati na usta zvabiti nasmehe. Le kdo ne pozna vrle Štajerke, ki se ni nikoli odpovedala svojemu narečju in katero je ravno ljubezen povedla v naše kraje. Izraz prave ljubezni na njenem licu prepoznate takrat, ko se glasovi njenih pevcev prepletejo v čudovite pesmi.

Spoštovana gospa Zinka Bregar, vi niste rojena Trboveljčanka.

»Ne, saj se mi to že po naglasu pozna (smeh). Drugače sem doma iz Maribora, a sem se v Trbovlje preselila leta 1980 na kmetijo na Čebine skupaj s svojim možem. Pred tem sem Trbovlje poznala samo z vlaka, ko smo se s šolo peljali na izlete v Postojno. Spomnim se, da sem takrat glasno rekla, da si ne predstavljam, da bi lahko živela v takšnem mestu. No, zarečenega kruha se največ poje in ljubezen me je pripeljala sem pa seveda služba na Osnovni šoli Tončke Čeč.«  

Kje ste bili zaposleni pred tem? Kako težko se je bilo prilagoditi na življenje v Trbovljah?

»Dve leti sem delala na podeželski šoli v Šentilju, vmes pa še v šoli v Sladkem vrhu. Ko sem se preselila v Trbovlje in začela poučevati otroke na Tončki Čeč, je bila razlika. To je bil zame velik preskok, saj so takrat na to šolo hodili skoraj vsi otroci iz Trbovelj in treba je priznati, da je tako veliko število učencev za vsakega učitelja svojevrsten izziv. Po svoje sem imela tudi srečo, ker je bila šola celodnevna in je bila zato prilagoditev še toliko hitrejša. Je pa tudi res, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se prilagodila na utrip tega mesta in njegove prebivalce. Štajerci namreč že od nekdaj veljamo za zelo odprte ljudi. Pri Trboveljčanih še danes čutim neko zadržanost, kar je verjetno posledica zaprtosti same doline. Ne razumite me narobe. V Trbovljah živi ogromno dobrih ljudi, vendar se kljub temu čuti to "držanje nazaj" v medsebojnih odnosih. Trboveljčani potrebujejo kar nekaj časa, da se nekomu odprejo in z njim navežejo pogovor. Ne bi bilo slabo, če bi malce omehčali to svojo "trdo" mentaliteto.«  

Večina ljudi vas pozna predvsem po vaši neskončni zvestobi do glasbe, predvsem petja in plesa. Je bila ta ljubezen do glasbe podedovana ali ste vanjo zajadrali po naključju?

»Moja mama in oče sta bila pevca v zboru in to se je verjetno preneslo tudi name. Že od malih nog sem bila navezana na glasbo, čeprav me starši niso nikoli sili, da se moram vpisati v glasbeno šolo in podobno. Tja sem se vpisala sama, igrala tudi violino, kitaro in klavir. Preizkusila sem tudi druge inštrumente. Med njimi so vsaj zame najbolj zahtevne citre, pri teh sem še vedno v začetniški fazi (smeh). V samo poučevanje glasbe sem sicer vstopila po naključju; na pedagoški akademiji, ki sem jo obiskovala, so bile razpisane mnoge smeri, med njimi tudi preizkus glasbe, kamor sem bila sprejeta in sem potem tam tudi ostala. Pozneje je padla odločitev, da bi to združevala z razrednim poukom, kar mi je zelo pomagalo pri iskanju službe po končani akademiji. Vse to sem storila prostovoljno, ker mi je glasba že od nekdaj veliko pomenila.«  

Svoje glasbeno znanje prenašate na mlajše rodove. Kako ti dojemajo glasbo?

»Priznati moram, da so mladi zadnja leta vse bolj dovzetni za učenje na glasbenem področju, kar me zelo veseli. Tukaj bi se rada zahvalila moji nekdanji mentorici in vodji Pedagoške enote OŠ Ivana Cankarja, gospe Nandi Guček, ki je v prvih letih poučevanja na OŠ Tončki Čeč name prenesla ogromno praktičnega znanja, med drugim tudi, kako spodbuditi mlade za delo na različnih področjih, med katere spada tudi glasba. Ona je že takrat spodbujala mlade, da naj se pridružijo pevskim zborom, kar ji je tudi zelo dobro uspevalo. Je pa interes v prvi vrsti odvisen predvsem od mladih; so šole, ki imajo več zborov, in so tudi takšne, kjer zaradi majhnega interesa mladih ali pomanjkanja časa nimajo nobenega. Moram priznati, da sem zadnja leta zelo zadovoljna z aktivnostjo mladih v glasbi, še posebej v pevskih zborih. Počasi se odpravlja tisto klasično prepričanje, da se punce držijo petja, fantje pa nogometne žoge. Verjetno je pomembno tudi to, da mladim predstaviš petje in ples kot neke vrste sprostitev, kar se kaže tudi pri naših vajah in pripravah za nastope. Je pa tudi res, da ob primernih trenutkih zahtevam red in disciplino, saj mora biti vsak nastop izveden strokovno in kakovostno. Od vsega, kar sem povedala, je najpomembnejše predvsem to, da se otrok čim prej seznani z glasbo, da jo dojame in pozneje tudi začuti. Če ni strasti, potem ne moreš pričakovati uspeha.«  

Kako sebe vidite kot učiteljico oz. zborovodkinjo?

»Sebe dojemam kot zelo pozitivno osebo in tudi otroci pravijo, da prenašam smeh nanje. Sem takšne vrste človek, ki ločuje med službo in zasebnim življenjem. Svoje osebne težave vedno pustim doma in skušam po najboljših močeh pozitivno vplivati na otroke. Po svoje sem še vedno otrok in mislim, da mora v vsakem učitelju ostati del otroka, da lahko uspešno sodeluje z njimi in jih spodbuja za delo. Otroško dušo je potrebno razumeti, seveda se mora tudi ta zavedati svojih dolžnosti in imeti občutek za red in disciplino. To velja še posebej za zbore, kjer vodja predstavlja otrokom avtoriteto oz. osebo, od katere črpajo znanje. Letos naš zborček sestavlja kar 45 otrok, ki jih je potrebno voditi, in brez ustrezne discipline nam ne bi uspevalo.«  

V preteklem letu 2013 ste bili deležni mnogih pohval, predvsem zaradi vašega nastopa na prireditvi 60 let Društva prijateljev mladine Trbovlje, kjer ste vodili celo štiri združene zbore. Kako se odzivate na pohvale ljudi, še posebej pa staršev otrok, ki so v zboru?

»Vsekakor mi prija slišati kakršno koli pohvalo (smeh). Rada imam pohvale, prav tako pa sprejemam tudi graje, saj se iz njih marsičesa tudi naučim. Mislim, da se človek skozi celo življenje uči in zato je vsako opažanje, pohvalno ali kritično, dobrodošlo. Je pa res, da je uspeh, kar se zborov tiče, odvisen predvsem od otrok. Če teh ne uspeš pripraviti za kakovosten nastop, ti nobeno znanje ne more pomagati. Zborovodja in otroci v zboru morajo sodelovati.«  

Imate mogoče še kakšen nasvet za mlade generacije ob koncu našega intervjuja?

»Tisti, ki misli, da ima dar za petje, naj poje. Nikoli ne veš, kam te bo življenje popeljalo. Če imaš v sebi nadarjenost za glasbo, je potrebno ta talent ves čas negovati. Vključi se v pevski zbor, v roke vzemi inštrument in predvsem uživaj v tem, kar ti glasba ponuja«

Mija Filač

$
0
0

mijafilac

Je skoraj štiri leta trajalo, ko se končala je ta agonija, Froilein je odšla. Prišla pa je dolgo pričakovana svoboda iz njo moja prva slovenska učiteljica četrtega razreda. Mija Grabner se je pisala.

Takole je o svoji nekdanji učiteljici in današnji intervjuvanki zapisala Mili Drstvenšek Drnovšek, zdaj pa je čas, da gospo Mijo Filač, učiteljico, aktivistko NOB in nekdanjo predsednico Društva prijateljev mladine Trbovlje, predstavimo tudi širšemu bralstvu.

Za vami je dolga življenjska pot, polna bogatih spominov. Vrniva se na sam začetek, ki sega v obdobje pred začetkom 2. svetovne vojne. Kako bi ga opisali?

»V tistih časih je bilo obvezno, da si šel v osnovno šolo s šestimi leti. Do petega razreda sem obiskovala Vodensko šolo, nato pa me je pot zanesla na meščansko šolo (današnja gimnazija). Na obe šoli me vežejo lepi spomini, saj sem vedno sodelovala na kulturnih prireditvah. Med drugim sem pela, brala govore, nastopala v gledaliških igrah itn. Moja razredničarka Krista Šuler je igrala pomembno vlogo na moji življenjski poti, saj me je navdušila za učiteljski poklic in mi predlagala, da poskusim svojo srečo na učiteljišču v Ljubljani. Sprejemni izpiti so potekali vsako drugo leto in to kar ves teden, prednost pa so dali fantom in dekletom iz krščansko usmerjenih družin. Prvič nisem bila sprejeta, zato me je pot nesla v Celje na trgovsko šolo, vendar je moje šolanje prekinila vojna vihra.«

Med vojno ste bili aktivistka Narodno osvobodilne borbe (NOB). Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da ste se pridružili NOB?

»Aprila 1941 sem se nahajala v Celju in še danes se dobro spomnim, da smo skozi okno trgovske šole z začudenjem opazovali množične demonstracije zoper nacistično Nemčijo, ki se je odločila, da si prisvoji slovensko ozemlje. Treba je razumeti, da je bil s prihodom nemških enot obstoj slovenskega jezika resno ogrožen. Dobesedno čez noč se je uveljavilo pravilo, da je strogo prepovedano govoriti slovensko in prepevati slovenske pesmi. V tem ravnanju nisem videla nobene prihodnosti, zato sem se pridružila NOB, kjer sem bila med drugim zadolžena za širjenje plakatov s protifašistično vsebino, zbiranje zdravil in hrane za partizane in za aktivno pridobivanje simpatizerjev. Med drugim smo zbirali sredstva za Tončko Čeč, ki je bila takrat zaprta v koncentracijskem taborišču itn.«

Po vojni ste se zaposlili kot učiteljica na Vodenski šoli (danes OŠ Alojza Hohkrauta), ljudje pa vas najbolj poznajo kot dolgoletno prostovoljko in predsednico Društva prijateljev mladine Trbovlje (DPM). Kako se spominjate tega obdobja?

»Ker je po vojni primanjkovalo učiteljev, sem se odločila za ta poklic. Pozneje se je rodila želja po ustanovitvi organizacije, ki bi predstavljala otroka in zagovarjala njegove pravice. Če bi lahko to obdobje opisala z eno besedo, bi rekla: žrtvovanje. Pobudniki za nastanek društva smo bili učitelji z namenom, da bi s svojo dejavnostjo navdušili javnost in s tem pridobili tudi člane. Želeli smo, da bi bilo naše delo enakovredno vrednoteno kot delo preostalih obstoječih društev. To nam je tudi uspelo, saj smo kmalu po ustanovitvi zbrali približno 700 članov. DPM Trbovlje je bilo prvo društvo, ki je imelo zaposleno honorarno tajnico, in sicer izredno požrtvovalno Jerco Vodeb. DPM je pokrival mnoga področja: organizacijo letovanj ter različnih prireditev za otroke in mladino, posvetovanja s starši, izobraževanja vzgojiteljev, obveščanje javnosti o socialnih stiskah (alkoholizem, nasilje v družini, revščina) itd. Ta tradicija se je ohranila vse do današnjih dni in zelo sem hvaležna, da se prostovoljci in sekretarka Lavra Izgoršek še danes spomnijo name in mi z vsakega letovanja ali izleta pošljejo razglednico z najlepšimi pozdravi. Zelo sem jim hvaležna.«

Kot sva že omenila, ste bili med vojno aktivistka NOB. Kakšen odnos gojite danes do tradicije NOB?

»Sama bom vedno domoljubna Slovenka in se svoje udeležbe v NOB ne sramujem. Nihče me ne bo prepričal, da je bilo to, kar sem počela med vojno, v škodo slovenskega naroda. Danes se resda nekateri močno trudijo očrniti partizansko gibanje, vendar gre po mojem mnenju za posameznike, ki sploh ne poznajo zgodovine in kot takšni vsaj zame nimajo prihodnosti. Jaz ne verjamem v spravo, ampak v pomiritev strasti; napake so bile storjene povsod in skrajni čas je, da si to tudi priznamo. Pa vendar sem vesela, da še vedno veliko ljudi spoštuje pomen NOB za slovensko zgodovino z obiski partizanskih pohodov in koncertov pevskih zborov, z branjem knjig na to temo itn.«

Kaj vam pomenijo Trbovlje?

»Vse. So moj rodni kraj, ki ga nisem nikoli zapustila oz. mu obrnila hrbta. Na Trbovlje me preprosto veže preveč spominov na brezskrbno mladost, zaznamovano z otroškimi norčijami, s kulturnih udejstvovanjem (med drugim petje pri Slavčkih) in z medsebojnimi toplimi odnosi, ki dandanes postajajo žal vse bolj hladni. Trbovlje so moje mesto in nikoli me ni bilo sram povedati, od kod prihajam.«

Spoštovana gospa Filač, zahvaljujem se vam za izčrpen intervju. Kaj bi na koncu še radi sporočili našim bralcem?

»Pred kratkim sem zasledila podatek, da je bralna pismenost v Sloveniji izredno slaba, zato v prvi vrsti želim vsem, da bi čim več brali; od knjig, časopisov do revij. Obenem pa naj še enkrat poudarim, da so otroci naše največje bogastvo in da je skrb zanje merilo naše družbe.«

Robi Zupan

$
0
0

robi-zupan

Trboveljčan, ki je poletel z Mont Blanca

»V iskanju prave vrednosti ...« je verjetno tisti moto, ki najbolj nazorno prikaže življenje Trboveljčana Robija Zupana. V rosnih letih je zbolel za najhujšo obliko sladkorne bolezni in vse od takrat se njegovo življenje vrti okoli številk, ki mu dnevno sporočajo vrednosti sladkorja. A življenje v številkah mu je tuje, njegov knapovski značaj ne pristaja na omejitve in tako že vrsto let z intenzivnim športnim življenjem – med drugim je naredil več kot 200 skokov z letala in z jadralnim padalom poletel z Mont Blanca – premika meje razumevanja uradne medicine o sladkorni bolezni. A ne gre za njega, pravi Robi, gre v prvi vrsti za navdih in za zgodbo o tisti pravi vrednosti življenja, ki je sporočilo za vse, ki jim življenje postavlja ovire.

Za teboj je več kot 200 skokov s padalom, a verjetno najtežji skok se je zgodil tistega mrzlega jutra, ko si kot mlad plavalec izvedel, da si zbolel za najtežjo obliko sladkorne bolezni.

»Gotovo je bil to takrat zame in mojo družino šok. Že kot mladenič sem imel mačistični nrav in sprijazniti se z dejstvom, da bom celo življenje na nek način hendikepiran, je bilo zame težko sprejemljivo. Za starše je to, da ti zboli otrok za zaenkrat še neozdravljivo kronično boleznijo, prav gotovo ogromna ovira, ki jo bo potrebno preskočiti. Najpomembnejši pri tem sta iskrena želja in močna volja, da se prilagodiš bolezni. Ko se za nekaj trdno odločiš, greš pač do konca in včasih moraš zbrati pogum in ubrati marsikatero neustaljeno pot.«

Kako je to breme sprejela tvoja okolica?

»Izredno močan faktor pri tem predstavljajo partner, družina, prijatelji, sodelavci ... V težkih obdobjih je njihova strpnost neprecenljiva. Okolica in družba ti vračajo toliko, kot daš ti. Iz dneva v dan trudim, da dajem svoj maksimum. Če si sam s sabo zadovoljen, so s tabo in tvojim delom zadovoljni tudi družba, okolica …«

Če ti je bolezen postavljala ovire, pa si s športom podiral mejnike, ki jih je uradna medicina postavljala sladkornim bolnikom. Verjetno si edini, ki ima sladkorno bolezen tipa 1 in ima potapljaško licenco pri mednarodni potapljaški zvezi CMAS P3 (gre za zahtevne potope).

»Res je. Ponosen sem na več dosežkov. Na prvem mestu pa je vsekakor polet z jadralnim padalom z Mount Blanca, najvišje gore Alp. Izpostavil bi še 160-kilometrski prelet z jadralnim padalom, v veliko čast pa mi je bilo sodelovati v spremljevalni ekipi Stoklas and Virag team na najtežji kolesarski preizkušnji na svetu RAAM (Race across America). Teh podvigov je še precej; smučal in poletel s padalom sem s skoraj vseh naših bolj znanih dvatisočakov, imam 200 skokov s padalom iz letala itn. Dolga leta sem bil aktiven tudi na področju izobraževanja plavalne mladine v trboveljskem plavalnem klubu. Tega je zares ogromno.«

Kaj si našel v športu?

»Že od rane mladosti mi šport v življenju predstavlja rdečo nit. Z njegovo pomočjo sem si izoblikoval boljšo samodisciplino, red in odgovornost. Te vrline  so ključne pri uspešnem in kakovostnem nadzorovanju moje bolezni.«

V tem trenutku pa vihtiš pisateljsko pero in v sodelovanju z Mladinskim centrom Trbovlje, s Tomažem Deželakom in z Mitjo Duhom (op. avtor intervjuja) si se odločil, da napišeš knjigo.

»V preteklosti sem napisal že kar nekaj člankov za revije o diabetesu (Dita, Sladkorna ...), na to temo sem imel odmevna predavanja. Po pogovoru z vami in na vaš predlog, da bi vse skupaj spravili na papir, je prišlo do dejanske uresničitve mojih želja. S knjigo bi rad ljudem, pa naj si bodo diabetiki ali zdravi ljudje, sporočil, da smo kljub oviram v veliki meri sami tisti, ki odločamo o svoji usodi. Meje so zato, da se prestavljajo više, dalje, globlje … In te meje naj nam predstavljajo izziv.«

Znano je, da ima prehrana pri tvoji bolezni velik pomen. Kako gledaš na poplavo raznovrstnih prehranskih nasvetov, ki tako nasilno prodirajo v naš vsakdanjik?

»Prehrana pri sladkorni tipa 1 nima tolikšnega pomena, kot pri tipu 2. Zdrava prehrana je pomembna pri diabetikih in "zdravih". Če bi populacija uživala domačo nepredelano hrano, bi bilo dosti manj bolezni, ki so posledica poceni hrane, kupljene v trgovskih centrih.«

Zaposlen si pri MORS, URSZR – Center za obveščanje Trbovlje (112). Kako se tam soočaš s svojo boleznijo? Te ovira?

»Odgovornost na delovnem mestu od mene zahteva 100-odstotno učinkovitost, zato moram za svoj nivo sladkorja skrbeti toliko bolj, da ni nihanj. Redne kontrole in skrb za urejeno sladkorno botrujeta temu, da zaenkrat nimam ovir na delovnem mestu.«

Na koncu naj dodam še, da si zaveden Trboveljčan. Kaj je po tvojem mnenju ključno za dvig morale in boljši način življenja Zasavcev?

»Za dvig morale in končanje apatije, ki sta na žalost zavladala med Zasavci, smo v prvi vrsti odgovorni sami. Najprej mora vsak sam po najboljših močeh poskrbeti zase, šele takrat bomo lahko našo dolino potegnili iz objema duhov. Spet se moramo zavedati svojih korenin in ne čakati na usodo iz Ljubljane oz. Bruslja.«

Najlepša hvala za pogovor, veliko sreče pri pisanju knjige in v življenju nasploh.

Rene Vozelj in Patrik Sevšek

$
0
0

pivo

Knapovsko pivo s srcem

Če ste poleti obiskali katero od mnogih prireditev v Zasavju, ste verjetno naleteli na stojnico, ki je prodajala prav poseben artikel – serijo zasavskih piv z zgovornim imenom Herc, narejenih z namenom dviganja nivoja pivske kulture v Sloveniji in osveščanja javnosti o pomembnosti ohranjanja rudarske tradicije v Zasavju. Kaj več o samem proizvodu sta povedala Rene Vozelj in Patrik Sevšek, ustanovitelja zasavske »mikro« pivovarne.

Vsak začetek uspešne poslovne poti je težak in predvidevam, da je bilo pri vaju podobno. Kaj dva mlada človeka napelje k ideji o ustanovitvi lastne »mikro« pivovarne?

Rene: »Ideja se je razvijala postopoma. Okoli leta 2009 sva skupaj s Patrikom odkrila internetno stran, ki je prodajala sestavine za varjenje piva. Ker je bil sam proces že v osnovi fascinanten, Patrik pa je bil na tem področju še posebej dobro podkovan, se nama je zdelo smiselno, da preizkusiva svoje znanje v praksi. Ko sva uspela zvariti prvo pivo, je bilo to zastonj ponujeno najinim znancem in prijateljem na družabnih večerih. Prvi vtisi so bili pozitivni, zato je iznenada padla ideja, da bi svoje znanje ponesla na višjo raven. V istem času se je v Sloveniji začela razvijati mala revolucija varjenja piva, kar nama je dalo še dodaten pogum, da sva vztrajala pri svoji ideji.«

Je varjenje piva postopek, ki se ga lahko nauči vsakdo?

Patrik: »Vsekakor, čeprav pri tem obstajajo pravila, ki zahtevajo posebne veščine. Recimo; ljudje se premalo zavedajo, da je kvasovka, sicer najbolj pomembna sestavina pri varjenju, živ organizem, s katerim je treba ravnati previdno in jo ohranjati pri primernih temperaturah. Enako velja za higieno, ki mora biti še na posebej visokem nivoju, saj lahko hitro pride do kakšnih okužb. Nasploh pa varjenje ni zahtevno, ko se ga enkrat naučiš.«

Verjetno je bilo na začetku prisotno ogromno eksperimentiranja.

Patrik: »Z varjenjem sva začela dobesedno »garažno«; uredila sva si prostor v garaži in začela variti manjše količine piva, od 20 do 40 litrov, ki sva ga nato razdelila med prijatelje za pokušino. Prvi poskusi so bili bolj eksperimentalne narave, ampak takšna je pač narava učenja; začneš z malim in postopoma napreduješ. Nama je dokaj hitro uspelo pridobiti želen videz piva, nekoliko več časa pa sva potrebovala za doseganje okusa.« Rene: »Pri okusu sva morala paziti tudi na dejstvo, da smo Slovenci bolj ali manj navajeni na dve znamki piva oz. dva okusa, Laško ali Union. Najino pivo je po okusu nekoliko močnejše od povprečnega, kar pa je bil tudi najin namen. Želela sva ustvariti nekaj posebnega, nekaj z edinstvenim knapovskim občutkom.«

Vajina serija piv se imenuje Herc, kar nemudoma potegne vzporednice z rudarsko tradicijo v Zasavju. Je vajino pivo nastalo s takšnim namenom?

Rene: »Ko nama je uspel prvi korak varjenja piva, je bilo treba izdelati tudi njegovo grafično podobo. Tu sva prišla na idejo, da bi pivo simbolično predstavljalo tisto, s čimer se Zasavci najbolj identificiramo – rudarstvo. Gre za tradicijo, ki jo je potrebno ohraniti na več mogočih načinov, tudi prek takšnih produktov, kot je recimo pivo. Zdi se mi pomembno, da oživljamo spomin na 'knapovšno', ker je to del nas. Rudarstvo kot dejavnost verjetno nima nobene prihodnosti, to pa ne pomeni, da moramo nanj kar pozabiti ali pa se od njega oddaljiti. To je del naše preteklosti, zato je 'knapovšno' potrebno ohraniti v spominu.« herc

Pivo je do tega trenutka poskusilo že mnogo Zasavčanov. Kakšen je bil njihov odziv?

Rene: »Glavnini se je zadeva zdela zanimiva, bolj v slogu navdušenja nad tem, da se v Zasavju ustvarja nekaj novega, svežega. Pojavile so se tudi nekatere kritike, ki pa jih jemljeva kot dobronamerne nasvete, kako produkt izboljšati v prihodnosti. Veliko ljudi so tudi zanimale sestavine, iz katerih variva pivo.«

Pa se vama je ves projekt tudi finančno izplačal?

Rene: »Do zdaj sva vložila okoli 7.000 evrov lastnega denarja, nekaj od tega se nama je povrnilo prek prodaje, imava pa tudi stalni dotok finančnih sredstev. Lahko se pohvaliva z dejstvom, da je najino pivo mogoče naročiti že v večini zasavskih lokalov. Glavna želja je, da bi kar se da hitro postala neodvisna, vendar je do tja še dolga pot. Trenutno načrtujeva postavitev 'mikro' pivovarne v prostorih Gradiča, pri čemer nama je na pomoč priskočila tudi Občina Trbovlje, ki se ji tudi najlepše zahvaljujeva.« Patrik: »Treba je poudariti, da sva do zdaj gostovala v večjih pivovarnah, ki sva jih najela za varjenje piva, za samostojno zadevo pa bi morala za vso potrebno opremo zbrati vsaj 50.000 evrov, česar pa si trenutno še ne moreva privoščiti.«

Kakšno prihodnost si obeta prvo zasavsko pivo?

Rene: »Upam, da bova kmalu razširila svojo serijo piv in jih predstavila tudi zunaj Zasavja. Do zdaj sva sicer pivo predstavila na različnih lokacijah v Ljubljani, Mariboru, v Velenju itn. Zasavje imava bolj ali manj pokrito, tako da je želja po širjenju dejavnosti zelo močna.«

V promocijskem gradivu večkrat izpostavita, da skušata s svojo dejavnostjo med drugim tudi dvigniti nivo kulture pitja v Sloveniji. Kakšen odnos imamo Slovenci do piva?

Rene: »Najino pivo je namenjeno predvsem uživanju v samem okusu in ne popivanju, kot je v današnji družbi žal preveč pogosto. Želiva si, da bi pivo v Sloveniji prišlo na podobno raven spoštovanja kot recimo vino, ki ima zelo dolgo in bogato kulturo, prav tako pa ga že lep čas ne obravnavamo kot sredstvo za pijančevanje. Slovenci pivo še vedno omejujemo na dva okusa – Laško ali Union, tu pa se tudi vse konča. Z najino dejavnostjo skušava predstaviti pivo kot pijačo, pri kateri je okus pomembnejši od učinka, ki ga pusti na tebi.«

Za konec pa vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti. Laško ali Union?

Rene: »Laško (smeh).« Patrik: »Jaz pa sem raje za Union (smeh).«

Luka Holešek

$
0
0

Luka_Holesek1

Mojstrski izpit je opravil leta 2004, v letošnjem poletju pa je razširil svoj frizerski salon Studio DeLuks, ki ga vodi že 7 let. Luka Holešek je ustvarjalec, ki se izraža skozi frizure. Pa naj bodo klasične ali zelo nenavadne. Je perfekcionist, ki ga striženje pomirja, in je oseba, ki v svojem poklicu neizmerno uživa. Ustvarjalno strast prenaša tudi na svojo ekipo, s katero napolnjuje prostor z energijo, ki jo začutiš takoj, ko vstopiš v salon. Z Luko smo se pogovarjali dober mesec po tem, ko se je vrnil s prestižne londonske frizerske akademije Vidal Sassoon, kjer se redno izobražuje.

Kako je bilo v Londonu?

»Vrhunsko. To je to. Na akademijo Vidal Sassoon pridejo frizerji z vsega sveta. Odpirajo ti glavo za nove ideje, ki jih kot frizer moraš imeti. Moraš znati prisluhniti človeku, ga prebrati, razumeti. Poskušaš ujeti človekov značaj in ga s tehniko striženja oblikovati v frizuro. To izobraževanje je zame investicija in navdih. Da mi ogromno energije in idej.«

Si bolj za stilsko klasiko ali bolj za nore, kreativne frizure?

»Oboje rad delam. Bolj pomembno je, da mi nekdo tako zaupa, da se mi povsem prepusti. In 90 % naših strank je prav takih. Zaupajo nam, ker imamo občutek za to, da ne pretiravamo v kreativnosti in modnih trendih. Nihče v naši ekipi ni vsiljiv s svojimi predlogi. Dobro je, da nam stranka pove, kakšno dolžino las si želi in se temu prilagodimo. Lahko pa nam ne pove ničesar in tudi to je vredu. Bistvo je dobra frizura za vsakogar, zato radi svetujemo, pogledamo stanje suhih in nato še mokrih las, kako je z vrtinci, ali se lasje mastijo ali so suhi, kako padejo, kakšna je smer rasti las, kako se vedejo itn. Svetujemo glede na obraz, postavo, na človeka kot celoto. Frizura zaokroži človeka in vsakomur se želimo znati približati.«

Kaj je cilj striženja?

»Da je stranka navdušena, ker ima potem doma – za vsakdan – s frizuro čim manj dela. Da si jo preprosto ureja in da pri tem las pravilno pade, frizura pa je videti super. To je cilj popolnega striženja. Pa da to dosežemo brez tanjšanja las, ker namreč topo striženje zmanjšuje cepljenje konic in omogoča neštrleč padec konic las. Vse omenjeno je mogoče zaradi geometrijskega striženja, ki ga je izumil – najbrž vsem poznano ime – Vidal Sassoon, ki je tudi ustanovitelj akademije, kjer se izobražujem.«

Je Vidal Sassoon tvoj vzornik?

»Zagotovo. Mislim, da je vzornik vsakega dobrega frizerja. Vidal Sassoon je v šestdesetih letih spremenil pojem frizure, s tem vplival na modo in pop kulturo. Navdihovala ga je arhitektura in z geometrijo je prenesel arhitekturo v frizuro ter uvedel geometrijsko striženje. Danes vse tehnike striženja temeljijo na geometriji, kar pomeni, da je las postrižen pod določenimi koti in tako lahko povečujemo ali odvzemamo volumen, prilagajamo linije obliki obraza, glave in celotnemu osebnostnemu slogu.«

To pomeni, da je vsak dober frizer tudi dober matematik?

»Ja, zagotovo moraš biti. Pa tudi splošna razgledanost je potrebna za vrhunskega frizerja.«

Zdaj že kar nekaj let ne delaš več sam. Kje je poglavitna razlika?

»Razlika je seveda v organizaciji. Poleg friziranja vodim salon, razporejam delo, urejam papirje. A to mi je v veselje, organizacijo sem imel vedno rad. Rad imam, da so stvari urejene in pod nadzorom.«

Ob 7. obletnici salona, ki jo ta praznuje septembra, ste razširili prostor in ekipo.

»Razširili smo salon, da povečamo kapaciteto, več je delovnih mest, večja je lahko ekipa. Ekipa je najpomembnejša stvar, brez nje ni salona, zato vlagamo v znanje vseh sodelavk. Vsak novinec pri nas izkusi 3-mesečni trening znanja, ki ga pridobivamo na londonski akademiji, da zagotovimo kakovost. In ko se novi sodelavec ali sodelavka pri nas uči, imajo njegove stranke polovično ceno za storitev. Tako imamo vsi nekaj od tega.«

Sam praviš, da pozitivna izkušnja posameznika ustvarja redne stranke. Teh je že toliko, da si precej zaseden.

»Ja, rezervacije za termine imam tudi za dva meseca vnaprej. Ampak se vedno potrudim, da vzamem vsakogar, ne glede na to, koliko dela imam. Želim ustreči vsakomur.«

Skoraj vsaka kolekcija Studia Deluks prejme kakšno pomembno nagrado. Kako nastane kolekcija?

»Hehe, ja, doslej je bilo res tako. Na en način je to kar odgovornost. Biti moraš vedno boljši. Kako nastane kolekcija? Najprej kot zgodba v moji glavi. Najprej si zamislim naslov kolekcije. Ta narekuje njen razvoj, ki ga gradim glede na svoje takratno razpoloženje, upoštevajoč tudi modne smernice. Naslov kolekcije mi služi kot koncept in potem pripovedujem zgodbo skozi frizure. A vedno hočem, da je vsaka frizura v kolekciji drugačna, da ima dinamiko, da je kolekcija svojevrstna, da kaže avtorski slog. Pri kolekciji izhajaš tudi iz samega sebe in jaz sem rokerska duša, kar se odraža tudi v vsaki dozdajšnji kolekciji.«

Kaj te navdihuje?

»Kaj pa vem … Striženje me pomirja … Drugače sem zelo energičen in striženje me pomirja – morda zato, ker se pri tem kar naprej nekaj spreminja, lahko sem kreativen … Hja, ideje pa … London me vedno navdihne. London kot mesto in akademija Sassoon. Potem pa to povezuješ s svojimi idejami. Spremljam tudi revijo Hair Dresser Journal iz Londona, katere redni naročnik smo, kjer lahko vidiš nove kolekcije, detajle smernic za moške in ženske frizure. Nisem pa tip, ki bi listal modne revije in imel svoje najljubše dizajnerje. Modo kreirajo ljudje na ulicah in ja, londonske ulice so zame navdih, s teh ulic prihajajo ideje, ki jih nato uresničujem s kombinacijo lastnega pridiha.«

Pa zasavske ulice?

»Je boljše, kot je bilo … Odkar bolje strižemo, ha ha ha ha …«

Kaj je zdaj, septembra 2015, med frizurami najbolj trendovsko?

»Nepovezane linije v sredinskih delih, kar je posledica več gibanja v frizuri. V primerjavi s preteklimi leti je prav tako prisotnega več uličnega sloga z manj ostrimi linijami in več mehkobe v konicah.«

Škarje imaš vedno ostre?

»Ja, ker sem serviser škarij. Edini uradni serviserji s pridobljenim mednarodnim certifikatom znanega angleškega brusilca smo.«

Pa tudi z Japonci sodeluješ …

»Škarje, ki jih uporabljamo, so japonske izdelave in jih tudi uvažamo. Imamo zastopstvo škarij in krtač za lase iz naravnih materialov za Slovenijo.«

Kaj pa striženje otrok? Menda jih najraje strižeš.

»O, ja, to je pa čudovito. To pa tako zelo, zelo rad delam … Ker se mi zdi, da če si vzameš čas za otroka in mu narediš bomba frizuro, je videti še stokrat bolje kot pri odraslih. Seveda poskušamo pohiteti, da otroci ne sedijo predolgo, ampak tudi pri striženju otrok zahtevamo natančnost. Otroke zamotimo s petjem, recimo, ali pa z izmišljotinami, kot so kačja slina za lase in s sodelavko Džosefino z brki, he he.”

Katero pa zapoješ?

»Saj jih je veliko, ampak … Cinca Marinca, pa take …«

Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo DeLuks Akademijo?

»V bistvu imam že registrirano, a najprej si želim narediti večjo ekipo.«

V Trbovljah bi torej lahko imeli vrhunsko frizersko akademijo?

»Ja, to je skrita želja. No, zdaj ni več skrita.«

Odličen uspeh mlade zasavske tekačice na ljubljanskem maratonu

$
0
0

20151024_144813

24. in 25. oktobra 2015 je v Ljubljani potekal jubilejni, Volkswagen 20. Ljubljanski maraton, največja vsakoletna mednarodna športna prireditev v Ljubljani.

V soboto, 24.oktobra so potekali šolski teki. Na ta del tekaške prireditve je bilo prijavljenih 6.384 tekačev. V tekmovalnem delu osnovnošolskih tekov (od 6. do 9. razreda) je teklo 2.397 učencev in učenk. Trboveljčanka Daša Krajnc, članica plavalnega kluba rudar Trbovlje, je zastopala OŠ Trbovlje. V teku za učenke 7. razredov (letnik 2003) je teklo skupaj 240 učenk. Z izjemnim rezultatom 7:11,1 si je pritekla odlično 1.mesto.

Maša Jazbec

$
0
0

Masa Jazbec

Maša Jazbec ni neznano ime v Trbovljah. Gre za trenutno najbolj obetavno vizualno umetnico, ki jo želja po raziskovanju vedno vleče v nove sfere ustvarjalnosti in zadnja leta je z mnogimi odmevnimi projekti postavila Trbovlje na zemljevid centrov rojstva novomedijske umetnosti. V intervjuju je Maša spregovorila o novih načinih umetniškega izražanja in razkrila podrobnosti svojega najnovejšega projekta Monolit, ki je tudi tema njene magistrske naloge, ki jo končuje v Linzu.  

V Trbovljah si poznana kot obetavna predstavnica mlajše generacije vizualnih umetnikov. Kdaj se je začelo razvijati tvoje navdušenje za umetnost?

»To navdušenje me spremlja že od ranega otroštva. Spomnim se, da sem že v rani mladosti zelo rada ustvarjala in raziskovala nove stvari. Svoje ustvarjanje sem najprej začela razvijati z risanjem in s slikarstvom, čeprav se v slednjem nisem našla, večje zanimanje sem imela za kiparstvo, z leti pa sem se začela navduševati nad videoinštalacijami. Ker pa sem po naravi nagnjena k neprestanemu napredovanju, sem po opravljenem študiju v Mariboru nadaljevala svojo ustvarjalno pot v Linzu, kjer sem se podrobneje seznanila s svetom novomedijske oz. interaktivne umetnosti. Na tem mestu bi se zahvalila predvsem svojim staršem, ki so me podpirali na moji ustvarjalni poti in mi pomagali, da sem lahko nemoteno študirala.«  

Kako bi obrazložila pojem novomedijska umetnost?

»Najbolj preprosta razlaga bi bila, da gre za umetnost, ki zaživi šele s stikom z obiskovalcem. To pomeni, da ni namenjena zgolj pasivnemu opazovanju, ampak je pri njej pomemben stik med umetnostjo in subjektom, ki jo je pripravljen sprejeti.«  

Si tudi članica Relika, iz katerega je pozneje nastala Vizualna Alternativa Trbovlje (VAT). S kakšnim namenom sta nastali ti dve skupini?

"Vse se je pravzaprav začelo z Relikom, ki sem se mu pred leti pridružila ravno zaradi svoje želje po raziskovanju. Relik so med drugim sestavljali tudi ljudje, ki jih je zanimal digitalni medij, se pravi fotografija, film, videoinštalacije itn. Postopoma se je neodvisno od Relika izoblikovala določena skupina ljudi, ki izraža zanimanje za digitalne medije, namenjena pa je tudi druženju ljudi s podobnimi interesi in z namenom, da bi se drug od drugega tudi kaj novega naučili. Rezultat tega druženja in sodelovanja je tudi uspešen projekt Trbovlje, novomedijsko mesto, ki že pridobiva na veljavi."  

Si avtorica mnogih videoinštalacij. Kakšne teme obravnavaš pri posameznih projekih?

»Predvsem prehod med realnim in virtualnim svetom, ker se mi zdi, da to področje zahteva vse več raziskovanja. Nekateri so res mnenja, da je bila ta tematika že neštetokrat obdelana in da o njej vemo že praktično vse, vendar temu ni tako. Vse pogosteje živimo v virtualnem svetu. Je del naše vsakdanjosti in zato mislim, da ga je potrebno raziskati in odkriti vse njegove skrite podrobnosti.«  

Ena od tvojih novejših inštalacij je tudi projekt, imenovan Monolit. Kaj je bil namen tega projekta?

»Monolit je posledica vseh mojih raziskovanj o odnosih med realnim in virtualnim svetom. Ideja je nastala na podlagi drugega projekta, poimenovanega MIKKEL. Gre za organizem, ki sicer živi v virtualnem svetu, vendar se je z vsako razstavo za nekaj trenutkov preselil tudi v realni svet in njegova zadnja reinkarnacija je prisotna ravno v Monolitu. Projekt je bil prvič predstavljen na festivalu SpeculumArtium, kjer je doživel velik uspeh, pozneje pa je našel tudi pot do prestižnega festivala ARS Electronicav Linzu. Tam je prišlo do ideje, da bi Linz povezali s Trbovljami, in sicer tako, da sta bila istočasno postavljena dva Monolita – eden na festivalu v Linzu, drugi pa v domu upokojencev v Trbovljah. Objekta sta ves čas medsebojno komunicirala tako, da je Monolit iz Linza ujel podobe obiskovalcev festivala in te je bilo moč istočasno videti v Trbovljah.«  

Se ti zdi, da imajo mladi primeren odnos do kulture?

»Z njihove strani pogrešam več aktivnega udejstvovanja. Zdi se mi, da so se mnogi mladi že malce preveč navadili na ta virtualni svet in mislijo, da je klikanje poFacebooku že dovolj, da se kaj premakne. Ne bi jim škodilo, če bi obiskali kakšno razstavo in se še dodatno izobraževali. Vse rešitve se žal ne najdejo zgolj v virtualnem svetu.«  

Kakšen se ti zdi položaj kulture v Trbovljah?

»Obetaven. Vidi se, da se v zadnjem času veliko dogaja na področju kulture in umetnosti. Mladi se udeležujejo mnogih koncertov in ustvarjalnih delavnic, tudi s pomočjo občine in drugih društev v bližnji okolici se uresničujejo mnogi projekti in v primeru VAT-a lahko rečem, da smo v zadnjem letu doživeli korenite premike na bolje. Seveda pa je v prvi vrsti vse odvisno od nas umetnikov, ki smo že dokazali, da se lahko z ogromno dobre volje premagajo še tako težke ovire.«  

Za konec me zanima, kateri je tvoj najljubši citat, ki te spremlja skozi vse življenje?

“Umetnost je to, karustvarjamo. Kultura je tisto, karnam je dano.” Carl Andre

Nika Barič in Ines Kerin

$
0
0

gess kosarka

Ne glede na to, kje bom na koncu živela, bodo Trbovlje vedno moje mesto.

Vsi poznamo naši someščanki Niko Barič in Ines Kerin. Dekleti sta dosegli zares vrhunske rezultate v ženski košarki. Nika Barič, ki igra za najelitnejši Evropski klub Spartak Moskva, je bila kot prva Slovenka izbrana za igranje v ameriški ženski profesionalni košarkaški ligi (WNBA). Ines Kerin pa je kot odlična Slovenska košarkarica odšla študirat v Ameriko in trenutno zelo uspešno igra za Univerzo Barry v Miamiju na Floridi v ženski študentski ameriški košarkarski ligi. Veseli smo bili, ko sta se obe prijazno odzvali našemu povabilu na pogovor, kjer smo ju povprašali tudi o njunem trenutnem delu in načrtih za vnaprej. [divide style="2"]

Nika Barič

Najprej čestitke za vse res izjemne dosežke na tvoji poti vrhunske košarkarice. Kateri dejavniki so bili po tvojem mnenju odločilni, da je tista deklica, ki je med igranjem nogometa v 1. razredu OŠ čudežno zadela 2 trojki, tako uspela na svoji poti?

»Najprej lepo pozdravljen in hvala za čestitke. Sama sem kot deklica preživela ogromno časa na igrišču. Vedno sem s fanti igrala nogomet, košarko, hokej in še mnogo drugih športnih iger. Že kot deklica sem imela odlične tekaške sposobnosti in koordinacijo. Ampak mislim, da so k temu ogromno pripomogli sami geni, kajti moj oče je bil odličen nogometaš, moj dedi pa je bil odličen rokometaš. Pozneje je k temu pripomoglo tudi veliko odrekanja, trdega dela, vztrajanja, solz, smeha ... Najpomembnejše od vsega pa je verjeti vase in slediti svojim ciljem.«

Po zelo uspešnem igranju za celjsko ekipo Athletea v srednji šoli so te zasnubili v najboljšem evropskem klubu (po statistiki) Evrolige, in sicer v Moskovskemu Spartaku. Kakšen se ti je zdel preskok v najelitnejši Evropski klub?

»Preskok v najuspešnejši klub v Evropi je bil seveda velik. Šele 19 let sem dopolnila, ko sem odšla v Moskvo, in seveda je bil prvi mesec zame izjemno težek. Na igrišču in tudi izven njega. Pozneje sem se privadila in zdaj je to moj drugi dom. Seveda pa je bil preskok velik kar se tiče igranja v Euroligi, saj se igra zelo agresivno, hitro. Ni bilo lahko, ampak s potrpežljivostjo in trdim delom igram vsako sezono bolje in bolje.«

Poudarjaš, da je v evropski vrhunski košarki izredno pomembno uigravanje in da so treningi skoraj v celoti posvečeni temu. Ali misliš, da bi tudi pri nas (ne samo v košarki) boljše rezultate prinesel takšen način treninga? Za razliko od poudarka na ločenih treningih za telesno pripravljenost in tehničnih treningih, saj uigravanje vendarle vsebuje oboje.

»Mislim, da se pravilno treniranje začne že pred sezono, kjer mora biti poudarek samo na kondiciji, fitnesu in »šutiranju«. Pozneje, ko si že v neki formi, pa naj bi se začeli treningi z žogo in uigravanjem. Med samo sezono je najbolj pomembno, da se večino časa poudarja kakovost uigravanja.«

Največji uspeh v karieri je bil zagotovo trenutek, ko so te sredi noči obvestili, da si bila kot prva slovenska igralka v 2. krogu izbrana v moštvo Minnesote Lynx, ki igra v ženski ameriški profesionalni ligi (Woman NBA). S tem so se ti uresničile otroške želje. Si želiš doseči podoben uspeh kot tvoja košarkarska vzornica Sue Bird, ki je bila predlagana med 15 najboljših igralk WNBA vseh časov?

»Ko mi je uspelo, da sem bila kot prva Slovenka izbrana v WNBA, so tekle solze sreče, saj sem si to želela že kot mala deklica. V otroštvu sem po televiziji rada gledala in občudovala fante, ki so igrali v NBA, ampak najprej si želim, da dobro zaigram v moštvu Minnesote Lynx, ko bo to za menoj, pa si bom postavila nove cilje. Seveda od sebe pričakujem kar se da najboljšo igro in si vedno postavljam zelo visoke cilje. Zavedam se, da si vsak s svojimi cilji sam postavlja meje. Sem pa človek, ki ne odneha, dokler ne doseže tistega, česar si želi in kar si je zadal.«

Tvoje vrline, kot so borben značaj, srčnost in pozitivnost, so prišle na plano tudi takrat, ko si še mlada izvedela, da imaš raka ščitnice. Kako si se soočila s tem?

»Lahko rečem, da ni bilo lahko, ampak ko je edina izbira ta, da preboliš raka, ti ne preostane nič drugega. Bil je seveda šok zame in za prijatelje, najbolj pa seveda za družino, kjer so mi vsi stali močno ob strani. Seveda bi bilo brez mojega trmastega značaja in podpore bližnjih veliko težje. Ta izkušnja me je močno pozitivno spremenila in zaradi nje sem postala se močnejša.«

Znana je apatičnost ljudi v Sloveniji. Še posebno v naših krajih. Kakšno je tvoje sporočilo za te ljudi in vse mlade športnike?

»Ljudje premalo verjamejo vase, ne postavljajo si ciljev. Mislim, da se ljudje včasih bojijo biti drugačni in narediti nekaj, kar ne delajo vsi. Želim si, da bi ljudje verjeli vase, si postavljali cilje, začeli s kakšnim projektom, s treningom, z novim izzivom.«

Zagotovo se rada vrneš v Trbovlje. Kako te tukaj zdaj, ko si priznana športnica, sprejemajo ljudje?

»Zelo rada se vrnem v Trbovlje. Ker sem toliko časa od doma, se vedno rada vrnem v svoj kraj. Po vseh teh letih jih imam še rajši, še lepše so. Ljudje me poznajo in moram reči, da je zelo lepo videti, ko te ljudje prepoznajo, lepo pozdravijo, podarijo kompliment.«

Vem, da je malo prekmalu, ampak ali že imaš načrte, kaj bi rada delala po košarkarski karieri?

»Vsako sezono se več naučim, več znam, vedno več ljudi poznam. Bolj ko razmišljam in ko vidim določene stvari, bolj močna je želja, da bi po koncu kariere postala trenerka.« [divide style="2"]

Ines Kerin

Ines, kako se počutiš v ZDA? Se ti zdi, da počasi uresničuješ svoje otroške sanje?

»Počutim se super. Se mi zdi, da.«

Pri 8 letih si se začela ukvarjati s košarko in od takrat si dosegla na tem področju res veliko. Pri svojih štiriindvajsetih letih imaš za seboj že lepe dosežke, kot so igranje za mariborski AJM, preselila si se v ZDA, v Oklahomi si nadaljevala šolanje, v ligi NJCAA si branila barve svoje šole, zdaj pa svojo pot nadaljuješ v Miamiu. Čemu ali komu se imaš zahvaliti za takšen uspeh? (Opomba: Povprečno na parketu prebije 33 minut, v tem času pa doseže 8,2 točki, 4,3 podaje in 2,6 skokov na tekmo.)

»Najprej bi se zahvalila svojim staršem, ker so mi pomagali in me spodbujali od samega začetka. Prav tako se zahvaljujem sestri Nataši, ki mi je vedno znala priskočiti na pomoč, ko mi je bilo najtežje, in seveda preostalim sorodnikom, ki me še vedno spremljajo in me spodbujajo. Najraje bi vse poimensko navedla, ampak bi bil zapis predolg. Prav tako bi se rada zahvalila Damirju Grgiču, ki je izjemen trener. On je tisti, ki mi je resnično pokazal, kaj košarka dejansko je. Košarka je veliko več, kot samo šport.«

Zasledil sem, da si trenirala 3-krat na dan. Zanima me, kako potekajo treningi v Ameriki ter kakšna je primerjava evropskega in ameriškega košarkarskega pristopa.

»Trikrat na dan sem trenirala prejšnje leto na Murray State Collegu v Oklahomi. To leto sem na Barry University, ki je v Miamiju. Seveda se program dela razlikuje od lani. Letos so bili treningi pred sezono kar precej težki, imeli smo veliko preizkusov telesne pripravljenosti. Med sezono so bili treningi prilagojeni, a ni bilo tako naporno, kajti imele smo veliko tekem. Po končani sezoni pa smo spet začeli z napornimi pripravami na naslednjo sezono. Barry University spada v najmočnejšo ligo v ZDA, v Sunshine State Conference, tako da je raven igre precej višja kot v Sloveniji. V ZDA je tudi ogromno nadarjenih igralk in konkurenca je zato velika. Igra se v ZDA ne razlikuje veliko od evropske igre, le precej več poudarka je na moči in hitrosti. V Evropi, po domače povedano, pa se veliko več igra z glavo.«

Vrniva se v študijske vode. Kakšna je na splošno študentska miselnost v Ameriki (vsaj na tvojem kolidžu) oziroma miselnost mladih v tvojem okolju?

»Če primerjam prejšnje leto, ko sem bila v Oklahomi, z letošnjim letom, ko sem na Floridi, lahko rečem, da je razlika velika. Oklahoma je bolj konzervativna zvezna država, na Floridi pa so mladi bolj odprti, prej se podajo v nove izkušnje. V zvezi z miselnostjo in primerjavo med Slovenijo in Ameriko mislim, da smo slovenski študentje bolj podobni študentom na Floridi. Med Slovenijo in Ameriko niti ni take razlike, razlika je samo v tem, da je ogromno ljudi mešanih narodnosti in ras.«

Verjetno zahteva igranje v ameriški študentski košarkarski ligi precej odrekanja in požrtvovalnosti. Kako ti to uspe?

»Živim v Miamiju, v mestu, ki nikoli ne spi. Tu se dogaja štiriindvajset ur na dan vseh sedem dni v tednu. Kar težko je biti študent in športnik v Ameriki, kajti moj dan se začne ob 8. uri zjutraj in konča ob 22. uri zvečer. Naporno je, vendar je košarka moj način življenja in me osrečuje. Veliko stvarem sem se že odrekla in ni mi več tako žal kot v mladosti, kajti vem, da je trenutno najbolj pomembno zame to, da se osredinim na šolo in košarko. K sreči me tudi starši razumejo in mi pomagajo. Verjamem, da se dobro poplača z dobrim. Poleg ogromno truda in odrekanja je dobra stran to, da imam tukaj poletje vse leto, plaža je zelo blizu, Miami Heat tudi in podobno. Tudi užitkov je veliko. Za vse se najde čas, če se hoče.«

Trbovlje se trenutno soočajo z visoko brezposelnostjo, kar se odraža tudi v stiskah družin. Kaj bi sporočila vsem tem ljudem in predvsem mladim športnikom?

»Predvsem bi jim svetovala, da naj nikoli ne obupajo, kajti po dežju vedno posije sonce. Verjamem, da je zelo težko, vendar je treba biti hraber, treba se je boriti in pozitivno razmišljati. Če imajo možnost napredovati nekje drugje, naj ne odlašajo in naj takoj zagrabijo priložnost.«

Kakšni so v daljni Ameriki občutki do rojstnega mesta?

»Pogrešam naše Trbovlje. Ne glede na to, kje bom na koncu živela, bodo Trbovlje vedno moje mesto. Obožujem jih in vedno, kadar pomislim na Trbovlje, imam nasmeh do ušes. Komaj čakam, da se poleti vrnem domov.«

Si na poti do svojih sanj. Kje vidiš vrhunec in do kam misliš, da si se sposobna povzpeti?

»Trenutno sem osredinjena na izobraževanje in napredovanje v košarki. Letošnje sezona je bila uspešna, na koncu sem bila glede razmerja med asistencami in zgubljenimi žogami (123 : 61) na 12. mestu v ZDA in prva v naši konferenci. Mislim, da imam še veliko prostora za napredek. Ker nisem nikoli zadovoljna sama s sabo, si vedno želim še več. Sposobna sem priti do diplome na univerzi Barry in če bo mogoče, tudi do magisterija. Moja prihodnost je zelo nepredvidljiva, kajti po končanem šolanju bi rada še naprej igrala košarko.«

Barbka Špruk

$
0
0

Barbka foto 1

Hudo psihično nasilje v srednji šoli je pobralo svoj davek

Barbka Špruk, danes uspešna ženska, ki je bila kar 20-krat hospitalizirana v psihiatričnih bolnišnicah. Pogum, neomajen optimizem in izostren čut za sočloveka. Tako bi lahko podpisali 33-letno Barbko Špruk, danes samostojno in uspešno žensko, ki je bila v mladosti kar 20-krat hospitalizirana v psihiatričnih bolnišnicah. Po večkratnih poskusih samomora med zdravljenjem s psihiatričnimi zdravili in osmih letih sizifovskega vztrajanja v neuspešnem zdravljenju je sama stopila na pot življenja, se pogumno spopadla z depresijo in opustila psihiatrična zdravila, ki so, kot pravi, pohabljala njen um in telo. Kot ptič feniks se je dvignila iz lastnega pepela strahu, neuspešnih hospitalizacij in psihoaktivnih tablet ter pogumno podala roko življenju, ki ga zdaj najbolj osmišljata pomoč in svetovanje ljudem v stiski.

»Krivica, ki jo doživi otrok, se zaseka v mlado srce ter ostane tam za zmerom neizbrisljiva,« je nekoč zapisal veliki literat Ivan Cankar. Kaj je vašega duha tako ranilo, da ste se v komaj dobrih dvajsetih letih zatekli po strokovno pomoč v psihiatrično bolnišnico?

»Moje otroštvo je bilo zelo lepo. Rada sem hodila v osnovno šolo v Komendi, kjer sem uživala v krogu sošolcev in sošolk. Bila sem sprejeta in nasmejana. Kalvarija pa se je začela z vstopom v srednjo aranžersko šolo v Ljubljani, kjer sem doživela osebni polom. Bila sem tarča posmeha sošolcev in sošolk, ker sem bila preprosta, motil jih je moj gorenjski dialekt, križ za vratom … Domačim in prijateljem si o svoji stiski nisem upala govoriti, bilo me je sram, ker so me poznali kot veselo in trdno. V najstniških letih sem, kot številni mladostniki, prišla v konflikt še s starši. Počasi je šlo vse navzdol. Križ hudega psihičnega nasilja v srednji šoli je terjal svoje. Zlomila sem se. Skrivala sem to bolečino, ker me je bilo tako sram, da se ne da povedati. Ko sem končala srednjo šolo, sem se povsem zaprla v domačo hišo, nisem si upala niti stopiti ven, saj sem se bala srečati sošolke in sošolce, ki so me zbadali.«

Kalvarija neuspešnega zdravljenja se je vlekla kar osem let, dokler ji niste naredili konca sami. Česa vse ste bili deležni?

»Pri prvi hospitalizaciji so me prisilili v jemanje psihiatričnih zdravil; vedno bolj so me omamljala in me potisnila v peklenski krog, iz katerega je izredno težko izstopiti. Psihiatrična zdravila te, kot vsaka druga droga, priklenejo nase in pohabljajo. Zato se vedno znova vračaš. Pri skoraj vsaki hospitalizaciji je bil drug psihiater, ki je postavil novo diagnozo in predpisal več tablet. Diagnozo so postavili v nekaj minutah, brez temeljitega pregleda in pogovora. Ko sem dvignila kartoteko v psihiatrični bolnišnici Polje, sem se prav nasmejala. En psihiater je celo napisal, da "imam intuicijo", ker mi ni verjel, da mi je pisal nekdanji predsednik Milan Kučan, ki sem mu ob svoji samostojni slikarski razstavi poslala povabilo, saj se za dušo ukvarjam tudi s slikarstvom. In kot sem vam pokazala, mi je resnično pisal. To potrjuje, da ne znajo poslušati, še manj pa videti v dušo človeka, v katero dejansko ne more videti nihče.«

In prav pogovor in razreševanje vzrokov za stiske je tisto, kar ste v vseh teh letih zdravljenja najbolj pogrešali.

»Res je, tega ni bilo. S pogovori so mi še najbolj pomagali sopacienti, največ pa domači, predvsem mami in njena velika ljubezen. Ugotovila sem, da psihiatri nimajo dovolj znanja, da znajo le pisati recepte in kaznovati, že samo, če si na primer prehitro govoril ali hodil. Bog ne daj, da si bil dobre volje, so te že napadli s kapljicami haldol, po katerih ne čutiš rok in nog. Nehumano. Nečloveško zdravljenje, ki vodi človeka v prepad. Bili smo kot piščanci na tekočem traku. Žal. Kdor je zvozil trak, je preživel. Kdor ga ni, je pač umrl. Žalostno, a resnično.«

Zdaj že sedem let živite polno življenje brez psihiatričnih zdravil in opozarjate na nepravilnosti, ki se dogajajo za zidovi psihiatričnih bolnišnic. Neverjetno se zdi, da se v 21. stoletju pri nas še vedno uporablja ponižujoča praksa, kot je prisilni privez. Kako to vpliva na osebo, ki je že sicer v hudi stiski?

»Grozno. Takrat se mi je povsem zrušil svet. S "soborci" smo se družili, prepuščeni smo bili drug drugemu, dejansko smo se "zdravili" med seboj, dokler ni prišla usodna ura, ko je sestra zavpila: "Gremo v vrsto!" Bila sem šokirana, nisem vedela, čemu zdravila, saj sem prišla prostovoljno, zato sem jih avtomatsko in vljudno odklonila. Ker sem jih zavrnila, so se fizično spravili name medicinski tehniki in sestre ter me dobesedno kot prašiča vlekli v drugo sobo ter me za roke in noge privezali z jermeni na posteljo. Jokala sem in kričala, a nič ni pomagalo. Privezana sem bila vsaj tri dni, samo zato, ker nisem hotela vzeti tabletk. Hvala Bogu so me sopacienti skrivaj obiskovali in me prosili, naj se ne upiram, sicer bo še huje.«

Prestali ste kar 20 hospitalizacij. Pod vplivom medikamentoznega zdravljenja ste začeli celo halucinirati in izgubljati razum. Katere stranske učinke so še imela ta zdravila?

»Pred vstopom na psihiatrijo sem imela dober spomin. Po jemanju psihiatričnih zdravil, od uspaval, pomirjeval do antidepresivov in antipsihotikov, pa sem začela veliko pozabljati. Pridobila sem tudi do 15 kilogramov in postala zabuhla. Še hujše je bilo zastajanje blata. Pomagalo ni nobeno odvajalo, tako da so me klistirali s cevjo. Moje gibanje je bilo zelo počasno, čustev pa sploh nisem imela več. Živi mrlič. Zdravila so povzročala hude napade tesnobe in panike, slina mi je tekla iz ust. Ker sem se zaradi zdravil včasih preveč tresla in mi je oči potegnilo navzgor, so mi dali še akineton – zdravilo proti stranskim učinkom. Skratka, zdravilo na zdravilo. Nekega večera so mi sestre dale prevelik odmerek. Slišala sem vpitje: "Barbka se ne zbudi, kličite predstojnico!" Spomnim se njenih besed: "Pustite jo do jutra, bomo videli, kaj bo." Ker sem bila tako zadeta, sem najprej celo mislila, da me je rešila, v zahvalo sem ji narisala sliko Marije z Jezusom. Šele pozneje sem dojela, kaj so mi storili. Drugi pacienti pa so mi povedali, da so me komaj rešili.« Barbka foto 2

Pod vplivom zdravil ste večkrat delali samomor. Zadnji poskus, ki ga je vaše srce po čudežu preživelo, je bil med jemanjem cymbalte, ki danes v Sloveniji velja za najpogosteje predpisani antidepresiv.

»Pod tem antidepresivom sem več kot stokrat dnevno dobila misli na samomor. Nenehno so se mi vsiljevale misli, da se moram ubiti. In res, nekega dne sem se "najedla" uspaval in cymbalte. Komaj so me rešili. Takrat mi je prvič postalo povsem jasno, da je to blaznost, v katero me pehajo psihiatrična zdravila, in da je moja edina možnost preživetja, če stvari vzamem v svoje roke, odvržem vse tablete ter ne iščem več pomoči na psihiatriji.«

Kaj je vam najbolj pomagalo pri odvajanju od zdravil?

»Delo, delo in še enkrat delo. Veliko aktivnosti, čiščenje, pospravljanje, pomoč na domači kmetiji. Veliko sem tekla, brala spodbudno literaturo. Pomagala sta mi pisanje dnevnika in slikanje. Samo da sem preusmerila negativne misli. Bilo je grozno težko opustiti zdravila, živela sem iz trenutka v trenutek. Pojavili so se hudi odtegnitveni simptomi, a sem vztrajala in k sreči mi je uspelo. Sčasoma sem spoznala moč misli in da človek lahko vpliva nanje, jih oblikuje.«

Psihiater, ki je prav tako dajal prednost moči misli in psihoterapiji že v prvi polovici prejšnjega stoletja, Viktor Frankl, ki je preživel celo holokavst, je menil, da »človek zmore biti močnejši od zunanje usode in vsak dan stoji pred odločitvijo, ali bo iz svojega trpljenja napravil notranji uspeh«. Vam je uspelo. Vaše poslanstvo je pomagati in svetovati ljudem v stiski, o svoji osebni izkušnji predavate po Sloveniji, pripravljate različne delavnice.

»Ljudje so zelo veseli, ko naletijo na nekoga, ki je sam premagal depresijo. Jaz sem se osredinila predvsem na tiste, ki se spopadajo z depresijo in so v moji zgodbi našli sebe. Ni enostavno, ker so že več let otopeli od pomirjeval in antidepresivov. Name se obračajo tudi številne žrtve psihiatričnega zdravljenja in nevarnih stranskih učinkov teh zdravil. Ampak kjer je volja, je tudi pot. Vedno pravim, da je zdravje v nas samih in v naravi. Človek se mora soočiti s svojimi strahovi in ponovno najti ravnovesje med dušo in telesom. Vsakega skušam naučiti poslušati sebe, le on sam je lahko zdravnik svoje duše. Samo slišati jo mora.«

Pri svetovanju poudarjate predvsem moč pogovora, ki ste ga sami tako pogrešali.

»Pogovor je nujen, tako kot spodbujanje ljudi in kovanje načrtov za prihodnost. Kar je bilo, je bilo. Hodimo naprej, ne nazaj. Najbolj sem vesela, če sodeluje vsa družina ali pa vsaj kakšen prijatelj tistega, ki poišče mojo pomoč. Vesela sem, ko me obiščejo mladi pari, ko fant ali dekle želi pomagati svojemu partnerju, in skupaj se veselimo malih korakov.«

Nedavno ste spregovorili tudi na mednarodni konferenci o deinstitucionalizaciji.

»Deinstitualizacija je več kot nujna. O tem je že vrsto let pisal tudi profesor dr. Vito Flaker, aktivist na tem področju, ki dobro ve, da današnji sistem pušča za seboj ogromno pohabljenih življenj. V Sloveniji je zaprtih več kot 30.000 ljudi in v javnih ustanovah, vključno s psihiatričnimi bolnišnicami, se dogaja preveč kršitev. Rešitev vidim v aktivnem bivanju v naravi, na kmetiji, s temi ljudmi se je treba veliko pogovarjati, jih spodbujati, razreševati probleme iz preteklosti in jim pomagati načrtovati prihodnost, pač v skladu z njihovimi možnostmi.«

V tem ponorelem neoliberalističnem in razosebljenem svetu ni nič čudnega, da se človek zlomi pod imperativi uspeha, materialnih dobrin in »užitka«. Kljub temu je pri nas psihiatrično zdravljenje še vedno nekakšen tabu.

»Sama nisem imela nikdar problema s tem, da sem bila na psihiatriji. Prvič sem celo prostovoljno prestopila prag bolnišnice, bolj iz mladostniške stiske, upora. Je pa res, da sem se morala s kartoteko "skrivati" pri delodajalcih. Kakšen posel je padel v vodo, a sem se naučila, da je vse za kaj dobro. Skoraj vsi moji najstniški prijatelji so me takrat zapustili. Saj razumem, najbrž so se ustrašili, ker je pri nas še vedno zakoreninjena miselnost, da je z nekom nekaj zelo narobe, če se znajde na psihiatriji. Kljub vsemu sem vesela, da je Bog oziroma vesolje položilo breme psihiatrije na moj hrbet. Bog je vedel, da bom ta križ nosila optimistično in pogumno.«

Kakšna je Barbka danes? Delujete zelo radostno, ustvarjalno in pogumno.

»Zadnjih sedem let je moje življenje res radostno in pestro, končno živim svoje sanje. Svetujem o moči pozitivnega razmišljanja, ki je meni spremenilo življenje, predavam in se veselim vsakega dne posebej. Kujem načrte za prihodnost. Predvsem pa živim danes. Vsak dan je zame velika hvaležnost in veselje. Vesela sem, da imam nekaj res tesnih prijateljev in da sem spet našla stik s svojo družino, ki mi jo je psihiatrično zdravljenje skoraj vzelo.«

Kakšno je vaše sporočilo psihiatrom?

»Ljudje smo duhovna bitja s čustvi, v stiski pogosto potrebujemo vse kaj drugega kot kup tablet. Naj bodo človek človeku. Vsi smo enakovredni. Nihče ni varen pred čustvenim zlomom. Sama poznam tudi dva psihiatra v Sloveniji, ki sta se žal zlomila in napravila samomor.«

Kaj pa ljudem v stiski?

»Verjemite, vedno verjemite, da bo tudi za vas posijalo sonce. Vsak dan je priložnost za nov začetek. Začeti je treba z majhnimi koraki. Če je meni uspelo prebroditi najhujše boje svojega življenja, potem lahko tudi vam. Le odločiti se je treba in v to verjeti.«

Branko Železnik

$
0
0

Branko-Zeleznik

»Za slikarstvo je pomembna kilometrina.«

Branko Železnik je v Zasavju pustil močan pečat na področju kulturne in športne dejavnosti. Več kot 12 let je kot predsednik uspešno vodil Plavalno društvo Rudar Trbovlje, nato pa ga je usoda ponesla na področje likovnega ustvarjanja: najprej je prevzel vodstvo Društva revirskih likovnih umetnikov Relik, danes pa opravlja predsedniško funkcijo v Zvezi likovnih društev Slovenije (ZLDS), ki je znana predvsem po organizaciji zdaj že tradicionalne prireditve Zlata paleta. Ob vseh teh dosežkih pa Železnik še vedno ostaja skromen in prizadeven za nadaljnji razvoj likovne umetnosti v Zasavju.

Z nastopom predsedniške funkcije v društvu Relik leta 2001 ste zakorakali na področje likovne umetnosti. Se spomnite svoje prve slike?

»Najprej moram poudariti, da pred letom 2001 sploh nisem slikal oz. nisem niti kazal nekih večjih ambicij po umetniškem ustvarjanju na tem področju. Še več; v mladosti sem bil s strani likovnih učiteljev deležen mnenja, da nimam žilice za slikarstvo. Kmalu po mojem imenovanju za predsednika Relika pa sva se z ženo udeležila likovnega tekmovanja Ex Tempore v Piranu, kjer sem si bolj za šalo kot zares kupil platno in ustvaril svojo prvo sliko, na kateri je bila upodobljena mestna arhitektura.«

Kakšne teme pa vas kot likovnega ustvarjalca najbolj pritegnejo?

»Ker sem po naravi bolj športen tip in me zanima tudi področje matematike, sem se usmeril predvsem v slikanje arhitekture in objektov. Vedno mi je bilo lažje zajeti podobe neke hiše kot pa ustvarjanje portretov oseb in živali.«

Po dolgoletnem predsedovanju plavalnemu društvu ste nepričakovano vkorakali na področje umetnosti. Kako bi opisali ta preskok?

»Šlo je za splet okoliščin, katerim sem se moral prilagoditi. Proti koncu svojega mandata v plavalnem društvu sem sklenil, da prepustim predsedniški stolček mlajšim generacijam, saj so se časi spreminjali, prav tako pa sem čutil potrebo, da svoje življenje usmerim na druga področja. Mislim, da je moji odločitvi botrovalo tudi to, da sem bil celo življenje tako ali drugače zaznamovan z okoljem likovne umetnosti, še posebej s strani moje žene, ki je izhajala iz slikarske družine, tako da mi vonj po ustvarjanju z barvami le ni bil tako tuj. Poleg tega pa je bilo ob nastopu predsedniške funkcije društvo Relik v hudih finančnih težavah in je potrebovalo človeka z bolj izrazitimi vodstvenimi sposobnostmi ter odgovornostjo. Danes lahko povem, da mi ni niti malo žal, da sem se preusmeril na to področje, saj sem se ogromno naučil.«

Pa je dejstvo, da se pred tem niste aktivno ukvarjali s slikarstvom, koga zmotilo ali pa je bilo celo sporno?

»Niti ne. Žena in sin, ki sta takrat že sodelovala v Reliku, sta mi pomagala, da sem se lažje vklopil v nov način dela, seveda pa so bila na začetku izražena različna mnenja o tem, če bi bil primeren kandidat za predsednika. Na srečo je bil ta led hitro prebit in s pomočjo medsebojnega sodelovanja nam je uspelo obdržati društvo vse do današnjih dni. To je tudi tisto, kar je povezovalo moje predsedovanje v plavalnem društvu in Reliku; pomembnost timskega dela, brez katerega ne more delovati prav noben kolektiv.«

Kaj je po vašem mnenju tisto, kar naredi dobrega slikarja? Koliko resnice s skriva v izreku, da se kot slikar že rodiš?

»Za slikarja sta pomembna nadarjenost in v prvi vrsti tudi kilometrina. Lahko si še tako dober slikar, vendar če boš na leto naredil dve ali tri slike, ne moreš pričakovati večjega uspeha. Treba je biti dejaven ves čas in iskati nove načine ustvarjanja. Je pa res, da se dandanes mnogo ljudi ukvarja s slikarstvom, najverjetneje zato, ker so materiali, potrebni za ustvarjanje (barva, platno itn.), že praktično na dosegu roke in jih lahko kupiš že v malce bolj založeni trgovini.«

Kot predsednik ZLDS aktivno sodelujete pri organizaciji dogodka Zlata paleta, na katerem se podeljujejo priznanja za dosežke na področju likovne umetnosti. Kako se je kakovost slikarstva v vseh teh letih spreminjala?

»Pri Zlati paleti sodelujem že od samega začetka, čeprav sem aktivno vključen v njeno organizacijo od leta 2001 naprej. Kakovost del se po mojem mnenju iz leta v leto izboljšuje, s tem pa tudi kvantiteta oz. število likovnih umetnikov. Če le povem nekaj številk; v vseh teh letih je bilo v okviru Zlate palete ustvarjenih od 9 do 10 tisoč likovnih del, razstavljenih pa je bilo več kot 2 tisoč. Tukaj bi rad izpostavil svoje nestrinjanje z delitvami na akademske in amaterske slikarje, saj je zadnja leta ta meja vse bolj nejasna; z gotovostjo lahko rečem, da se ogromno del amaterskih slikarjev primerja ali pa celo preseže tista, ki jih ustvarijo akademiki.«

Ste se pri ocenjevanju del kdaj znašli v situaciji, ko ste neki sliki priznali kakovost, vendar pa se vas osebno ni dotaknila?

»To se velikokrat zgodi, saj imajo vsake oči svojega malarja. Mogoče imam to srečo, da večinoma pobirajo nagrade in certifikate tiste slike, ki so tudi meni všeč, zato mi ta dilema zaenkrat ne predstavlja večjega problema. Objektivno ocenjevanje je seveda zahtevno, toda ne nujno nemogoče; jaz recimo ne čutim želje po slikanju rož ali lončnic, vendar pa si z veseljem ogledam tako sliko. Zame je vsako likovno delo kakovostno, čeprav mi tematsko ni preveč blizu. Sam sem dovzeten za slikanje arhitekture, vendar pa z veseljem pasem oči ob kakšnem portretu, ki se ga sam ne bi nikoli lotil. Ampak kot sem rekel; v tem trenutku mi ocenjevanje del ne predstavlja večje težave.«

Predsednik društva Relik ste bili vrsto let, zdaj je funkcijo prevzela vaša hči Kaja. Kako se je društvo v vseh teh letih spreminjalo?

»Do društva sem vedno čutil odgovornost, saj se pogosto zgodi, da kolektivi razpadejo zaradi slabe organizacije ali pomanjkanja interesa. Z razvojem društva sem zelo zadovoljen, imamo veliko nadarjenih umetnikov, ki dosegajo vidnejše uspehe na področju likovnega ustvarjanja, prihodnost pa seveda ostaja odprta. Kaji pri vodenju društva puščam proste roke, saj sta se tudi način komuniciranja in organizacija dogodkov spremenila. To je posledica današnjih časov, ki so vse bolj vezani na elektronske medije; stiki se danes ohranjajo prek računalnika, mobilnih telefonov, družabnih omrežij itn. Navkljub temu pa se mi zdi, da je osebni stik še vedno najpomembnejši in da brez njega nobeno društvo ne more dolgo obstajati. V Reliku se močno trudimo, da bi tak način komuniciranja tudi ohranili, obenem pa se prilagodili trenutnim časom.«

Katera barva vam je najljubša in zakaj?

»Rdeča. Zaradi barvne slepote je moj spekter barv precej zožen in večkrat se zgodi, da različnih odtenkov iste barve sploh ne vidim. Rdeča mi je bila že od nekdaj ljuba, čeprav ne znam pojasniti, zakaj. Mogoče zato, ker je barva, ki pride bolj do izraza kot druge.«

Jaka Keše

$
0
0

jaka keše

Tokrat smo se odločili, da vam malce podrobneje predstavimo Jako Kešeta, trenerja ekipe kadetov in starejših dečkov B pri RD Rudar. V današnjem intervjuju je povedal marsikaj zanimivega o sebi, svoji družini, svojih začetkih v rokometu ter o doživljanju Trbovelj in trboveljskega rokometa.

V letošnji sezoni si trener dveh selekcij v RD Rudar, in sicer kadetov in starejših dečkov B. Lahko rečemo, da fantov ravno v tistih najbolj domišljavih in težavnih letih. Pa nam za začetek povej, kakšen si bil ti v njihovih letih in kako se je rokomet znašel na tvoji življenjski poti?

»Tako kot vsem v teh letih so tudi po moji glavi rojile marsikatere neumnosti. Res pa je, da rokomet ni nikoli trpel zaradi tega. Srečo sem imel, da smo bili zelo solidna ekipa in da smo imeli vsi takšne ali drugačne rokometne cilje. Hkrati pa sem poleg svojih treningov pri mlajših selekcijah dneve in dneve preživel v hali Poden ob spremljanju članske ekipe takratnega Šeširja in pozneje Terma. Prav tako je bilo v tistem času v Škofji Loki na pripravah kar nekaj reprezentanc in tujih klubov, ki sem jih spremljal na treningih in tekmah po Sloveniji, se z njimi družil in tudi pozneje ostali v stikih … Vse to me je "zastrupilo" z rokometom.«

Seveda vemo, da si Škofjeločan, ki ga je ljubezen pripeljala v Trbovlje. Kako bi opisal prve vtise o zdaj domačem kraju in ljudeh v tej zasavski dolini? Kako si se "udomačil"? Je morda kaj, kar pogrešaš?

»Ko imaš ob sebi družino, praktično ne potrebuješ ničesar drugega. V prvi vrsti me je presenetila odprtost Zasavcev, ki so kljub težkim razmeram v zasavski dolini zelo dobrovoljni in optimistični. Infrastruktura v Zasavju se je v zadnjem desetletju močno izboljšala, s tem pa se je dvignila tudi kakovost življenja. Mislim, da so me "domačini" dobro sprejeli, saj se v Trbovljah dejansko počutim doma. Seveda pa so mi rokometna poznanstva, sam rokomet in pa seveda družina omogočili, da pozabim na navezanost na svoje rodno mesto.«

Si odličen in pri svojih 35 letih že zelo uveljavljen trener. Kako in kaj te je pripeljalo v trenerske vode?

»Moram povedati, da nam je vsem trem moškim potomcem ljubezen do rokometa dal oče, ki je bil klubski zdravnik pri ženskem in moškem klubu v Škofji Loki v prvi polovici osemdesetih let. Kot mlad športnik sem spremljal oba brata in obenem člansko ekipo na vseh gostovanjih od 11. leta naprej. Bil sem ob prvi ekipi pri vseh uspeh in padcih, kar je v meni spodbudilo željo postati trener. Vsekakor pa sta na mojo trenersko pot najbolj vplivala dva človeka, brez katerih rokometa v Škofji Loki na tem nivoji nikoli ne bi bilo. To sta bila žal že pokojni Jože Galof in zdajšnji trener kadetske reprezentance Jani Klemenčič.«

V nekdanjem klubu RK Rudar si že treniral člansko moštvo in tudi mlajše selekcije, nato se je tvoja trenerska pot nadaljevala v RD Herz Šmartno, kjer si s člansko ekipo dosegel največje uspehe kluba, med drugim tudi uvrstitev v 1. A DRL. Kako bi opisal to obdobje?

»V Šmartnem sem bil najprej eno leto trener mladinske ekipe, naslednje leto pa poleg mladincev še trener starejših dečkov. Članska ekipa je v tem prvem letu napredovala v 1. A-ligo, kjer pa je v jesenskem delu na 16 tekmah zbrala le 3 točke. Odločili so se še za tretjo menjavo trenerja po Tadeju Simončiču in Mihi Bojoviču. Tako sem s 1. januarjem 2011 prevzel vodenje članske ekipe. V ekipi je bilo nekaj znanih igralcev, s katerimi sem sodeloval že v preteklosti (Šmejc, Gradišek, Dobravc, Repar in Kogovšek), priključil pa sem še nekaj mladih in perspektivnih. Povečali smo količino in intenzivnost treningov, hkrati pa močno dodelali taktično pripravljenost ter uvedli izvajanje hitrega centra. Ekipa je rasla iz tekme v tekmo, na koncu pa smo napisali pravljico, saj smo z zadnjimi štirimi zmagami nepričakovano obstali v 1. ligi. Žal pa je to obenem pomenilo preveliko finančno breme za sam kraj. Naslednje leto v 1. ligi smo imeli odlično jesen, nato pa je sledila finančna kriza in postopno odhajanje nezadovoljnih igralcev. Sledil je željen izpad in pa več kot polovično zmanjšanje proračuna. Kljub temu smo obdržali kakovost treningov in zelo dobro nastopali v 1. B-ligi. Z domačo ekipo smo se rezultatsko vrnili nazaj med elito, žal pa je društvo zavrnilo nastopanje v 1. A-ligi. Tako smo izgubili še nekaj nosilcev igre, kar pa ni bistveno vplivalo na rezultate v naslednjih letih. Ostali smo v vrhu 1. B-lige, hkrati pa vpeljali v članski rokomet kar nekaj mladih. Le-ti danes tvorijo jedro članske ekipe RD Šmartno, ki ima letos ob zelo dobrem novincu Strmljanu in povratniku Brglezu možnost napredovanja v 1. A-ligo.«

Pa vendar te je pot pripeljala nazaj. Tokrat v nov klub – RD Rudar. Kako je prišlo do tega? Precej zanimiva je verjetno tudi odločitev za mlajše selekcije.

»Razloga sta dva. Na prvem mestu družina in želja, da čim več časa preživimo skupaj, drugi razlog pa je zelo zdrav projekt in vizija novega vodstva RD Rudar. Odločitev za mlajše selekcije nikoli ni težka, če gre za dolgoročno vizijo. Konec koncev pa sem v rokometnem svetu poznan kot strokovnjak za delo z mladimi in za njihovo hrabro vključevanje v članski rokomet.«

Kaj je tisto, kar te motivira za to delo, za katerega lahko rečemo, da je marsikdaj težavno, zahtevno in ne nazadnje zahteva obilo tvojega prostega časa ter odrekanja?

»Vse omenjeno drži, a če imaš rokomet v krvi, ti ni nikoli nič težko. Enostavno si življenja brez rokometa ne predstavljam, motiv ti dajejo fantje z željo po napredku. Seveda pa brez podpore in razumevanja družine ni mogoče obstati v tem poslu.«

Na začetku sezone si prevzel dve ekipi (kot že rečeno kadete in SDB), ki sta zelo zahtevni in imata nekaj zelo perspektivnih posameznikov, hkrati pa gre za kolektivni šport, kjer je v prvi vrsti pomembna ekipa. Kako so te sprejeli? So te s čim presenetili?

»Ta odgovor pa boste morali poiskati drugje. Trenerju je pomembno, da igralci sprejmejo njegov način dela in da sledijo njegovi viziji igre. Vesel sem, da sta obe selekciji željni znanja, čaka pa nas še veliko dela. Ker sem zadnja leta preživel v članskem rokometu, poznam pomanjkljivosti mladih igralcev, ki prodirajo na nivo članov. Temu bomo posvečali veliko pozornost, saj želim pripraviti čim več igralcev za člansko ekipo.«

Lahko po štirih mesecih potegneš kakšne sklepe glede ekip, društva, trenerjev, rokometne javnosti?

»Prihajam iz rokometnega okolja, kjer se na Rudar gleda z velikim spoštovanjem. Gre za velikana slovenskega rokometa, ki ima in je vedno imel za sabo zelo zveste ljubitelje rokometa. Zato močno upam, da se letos članom uspe uvrstiti v 1. B-ligo, saj so ogledalo celotnega društva, ki deluje, glede na slovenske razmere, na visokem nivoju. Hkrati pa upam, da se z uspehom članske ekipe dvigne tudi število najmlajših nadobudnežev v rokometu, kajti le iz kvantitete lahko na koncu dobimo kakovost. Izpostaviti pa želim zgledno komunikacijo in sodelovanje med trenerji, ki trenutno delujemo v dobro trboveljskega rokometa.«

Oba z ženo sta igrala rokomet, imata dva krasna fanta. Večji že trenira. Veliko nekdanjih športnikov svojim otrokom odsvetuje svojo športno disciplino. Kakšen odnos imata vidva z ženo do tega?

»Oba sva športnika po duši in oba fanta imata zelo pozitiven odnos do športa. Poskušava jima predstaviti šport kot nekaj lepega, ki veliko da, obenem pa zahteva določen red in disciplino, ne nazadnje se mora športnik dokaj hitro znati spoprijeti tudi s porazi in z razočaranji. Vse plati športa jima skušava pokazati z obiskom rokometnih in nogometnih tekem, seveda tudi v dvorani Polaj. Filip in Miha sta spoznala že ogromno znanih rokometašev, v katerih vidita vzornike. Z mojo vrnitvijo v domače Trbovlje sta oba začela iskati vzornike tudi pri članih, kadetih … Tega se morajo zavedati tudi naši fantje in prav je, da se na igrišču ter ob njem obnašajo kot zgledni športniki. Sama ne vidiva vzroka, da bi otrokoma odsvetovala udejstvovanje v rokometu. Obema je rokomet veliko dal, med drugim tudi veliko poznanstev in prijateljstev. Konec koncev sva se spoznala ravno zaradi rokometa.«

Imaš, glede na to, da si bil sam rokometaš, si trener in oče rokometaša, morda kakšno sporočilo za igralce, starše, navijače, trenerje ali morda širšo rokometno javnost?

»Predvsem bi apeliral na nas starše, navijače in rokometno javnost, da podpiramo in navijamo tudi ob porazih. Le-ti so sestavni del športa, igralcem pa ni nikoli lahko ob porazih. Moramo jih spodbujati k uživanju, sproščenosti v igri, ne smemo iskati negativnih stvari. Zlasti pri otrocih iščimo samo pozitivne stvari, ki jim krepijo samozavest. To pa je pomemben faktor, da poskusijo pokazati še kakšno novost, kar daje posameznikom in ekipi dodatno kakovost. Navijajmo v duhu fair playa, uživajmo ob predstavah in se ne obremenjujmo z rezultatom, obenem pa se družimo ob nam najljubšemu rokometu.«

»Večino svojih čustev najraje izrazim skozi glasbo!« – intervju z Ajdo Grabnar, finalistko Slovenske note 2019

$
0
0

Ajda Grabnar, 19-letnica, ki prihaja iz Trbovelj, zase pravi, da jo že od majhnih nog spremlja glasba. Igrala je tako flavto kot pozavno, se udeleževala v različnih pevskih zborih, prav tako je članica lokalne pihalne godbe. Vsi, ki jo poznajo, jo poznajo večinoma kot izredno pozitivno, odprto in komunikativno osebo, glede glasbe pa se je najbolj uveljavila kot instrumentalistka. Hkrati pa je tudi finalistka pevskega tekmovanja Slovenska nota 2019, ki letošnje že tretje leto poteka v Hrastniku in ga organizira Mladinski center Hrastnik. Kdo je Ajda osebno? Kaj si želi in pričakuje od sebe v prihodnosti? In zakaj si želi, da jo sokrajani pridejo podpret na finalni večer Slovenske note 2019, ki bo 7. septembra 2019 v Hrastniku? Spoznajte sokrajanko Ajdo Grabnar v spodnjem intervjuju, ki ga je podala ekskluzivno za portal Sr(e)čno Trbovlje …

 

[caption id="attachment_18948" align="alignnone" width="609"]FOTO: osebni arhiv. FOTO: osebni arhiv.[/caption]

Ajda, za vse bralce portala Sr(e)čno Trbovlje, ki te še ne poznajo – kako bi se predstavila nekomu, ki te ne pozna? Kako bi se opisala na najbolj iskren način?

Prihajam iz Trbovelj, večino časa pa preživim v Mariboru, kjer študiram ekonomijo. Trudim se biti pozitivna in nasmejana oseba, čeprav imam, kot vsi, tudi slabe trenutke. Sem zelo komunikativna, večino svojih čustev pa najraje izrazim skozi glasbo, ki me spremlja že od malih nog.  

 

Študiraš ekonomijo v Mariboru, a kljub temu te glasba spremlja vsak dan. Kdaj si se prvič povezala z glasbo in kako?

Prvič sem se z glasbo povezala, ko sem bila stara približno 5 let in se pretvarjala, da dirigiram orkestru plišastih igrač. Že takrat so me pritegnili zvoki klasične glasbe, ko pa sem se vpisala v glasbeno šolo in se jo začela še učiti, pa me je popolnoma prevzela.

 

Igraš tako pozavno kot flavto, torej si se uveljavila predvsem kot instrumentalistka. Kaj ti je nastopanje kot instrumentalistka nudilo za tvoje nastopanje kot pevka?

Predvsem znanje, kako se vživeti v glasbo in jo svetu interpretirati s čustvi.

 

Na svojih socialnih omrežjih si ob najavi, da si finalistka Slovenske note 2019, zapisala, da si še pred pol leta imela tremo sama pred seboj peti pod tušem, sedaj pa pogumno predstavljaš svoje petje publiki, ki te spremlja. Kdaj je bil tisti usodni »klik«, da si se opogumila in rekla »hočem se predstaviti kot pevka!«?

Mislim, da je bilo to enkrat lanskega decembra, ko sem si v Mariboru pred pomembnim kolokvijem kuhala kavo in zraven, kot po navadi, prepevala ter se tako poskusila znebiti stresa.

 

Pred kratkim si tudi priredila svoj čisto prvi akustični koncert v Mladinskem centru Trbovlje. Kako je prišlo do tega sodelovanja in kako bi strnila občutja o koncertu?

Do tega sodelovanja je prišlo tako, da me je za nastop prosila Ana Špajzer, sicer zaposlena v MCT, in sem privolila, saj je to dobra promocija tudi zame. Občutki o koncertu so nepopisni. Bi z veseljem še ponovila.

 

S svojo udeležbo na Slovenski noti 2019 pa postajaš čedalje bolj povezana s slovensko glasbo. Kaj meniš o slovenski glasbi in kateri slovenski izvajalci oz. izvajalke te navdihujejo?

Slovenska glasba se mi že od nekdaj zdi čudovita in odličen način za ohranjanje kulture in izpoved čustev v materinščini. Od vseh izvajalcev me najbolj navdihujejo Mi2, Hamo & Tribute 2 Love ter Tabu. Sem mnenja da imajo res pristna besedila, s katerimi se lahko oseba poistoveti.

 

Kaj pa sporočaš vsem svojim sokrajanom in sokrajankam – zakaj je vredno, da te pridejo podpret na Slovensko noto 2019 7. septembra 2019 v Hrastnik?

Pridite in dovolite, da se vam predstavim tudi v pevski luči in ne le kot instrumentalistka v zadnji vrsti, pri pozavnah, na koncertih Delavske godbe Trbovlje. Seveda pa bi bilo tudi super, če bi lahko imeli še eno zmagovalko iz Trbovelj.

 

In še nazadnje – kaj ti osebno pomeni tvoji domači kraji, Trbovlje in Zasavje? Namreč zase praviš, da ponosno pokažeš svoje zasavske korenine širom Slovenije, kamor te nese pot …

Osebno bo zame to vedno kraj, v katerem sem se vedno počutila najboljše in sem lahko začela graditi svojo glasbeno kariero. Zdi se mi namreč pomembno, da ponosno pokažemo svoje korenine ter jih predstavimo tudi drugje, saj imamo tako vedno del doma s seboj.

 

Ajda Grabnar se bo potegovala za zmago na Slovenski noti 2019 septembra v Hrastniku. Je ena od desetih finalistov, le enemu pa bo uspelo zmagati in si s tem pripeti svojo prvo pesem, ki jo bo posnel v studiu ter izdal na slovenski glasbeni trg. Zmagovalko-ca bodo določili publika v dvorani Delavskega doma Hrastnik, spletno glasovanje in strokovna komisija.

 

Kratke izseke vseh desetih finalistov Slovenske note si lahko ogledate TUKAJ (klik).

 

[caption id="attachment_18949" align="alignnone" width="609"]FOTO: Simon Tanšek (Foto Klub Hrastnik) FOTO: Simon Tanšek (Foto Klub Hrastnik)[/caption]

 

 

 

Organizacijska ekipa Slovenske note 2019
Viewing all 16 articles
Browse latest View live


<script src="https://jsc.adskeeper.com/r/s/rssing.com.1596347.js" async> </script>